Danes napovedan zadnji lep dan ta teden in treba ga je izkoristiti. Nekako je najbolj v igri Lijak. Ker pa je na Vipavskem bolj oblačno, bi Erzo kar čakal, da se zjasni. Danes se prijavita v jato še Manca in Mega in ura teče, dokončne odločitve kam in kdaj pa ni. Javi se še Nevidni (=Ščuka =Riba =Skuša =po novem tudi Magični Mačkon), ki prisega na Istro, kjer se že vse “odpira in sije sonce”. “Čimprej”, pravi, “doli je idealno”. Erzo, bi pa kar še počakal. Ker jaz moram biti okoli 18h v LJU, ne bi rinil v Istro. Manca predlaga nekak kompromis: “…gremo proti Lijaku in če bo vse v oblakih. se gremo raje dol vreč na Govc, kot na Lijak…”. Kar štartam iz LJU in to predlagam Erzu, in ga prepriča. Nevidni vmes javi, da stoji v soncu na Kikirikiju in da piha idealno.

Ob 13.15 na Železniški, še Manco počakava in LC že drvi (no,… vozi) proti Uncu (danes celo brez rezervne gume 🙂 ). Mega vskoči in dalje, “soncu naproti” po vse bolj oblačni deželi. Ko hočemo dokončno skenslati Nevidnega, le on pokliče Erza in pove da je scuril s Kikirikija kar čez mejo in da je doli vse v soncu in da je takoj treba na Mediće. In se Erzo raztopi in mi zagotovi pravočasen povratek v prestolnico. Sploh ob upoštevanju Megovega predloga, da bo šofer.

Seveda odvijemo na Koprsko, čez Kubed in malo za hrvaškim (opuščenim) blokom poberemo še Nevidnega. Od zadaj gor čez gričke (Micika nas pridno vodi…) na start. Res se dela sonček in piha gor, rahlo z desne. Danes sem tukaj tretjič (prvih 2x neuspešno).

Takoj začnemo postavljati, ker danes pa bo. Nevidni potegne, pa se stežka odlepi, potem Erzo (enako stežka). Manca malo podira, ker hoče hrbtno in se vmes vrinem s coto (ki je žal še vlažna, vendar verjamem, da bomo itak samo scurili). Tudi jaz moram kar polaufati, da se odlepim. Vidim, da je Erzo že globoko spodaj nad pristankom,

Erzova curaža

Erzova curaža

Nevidni pa drajsa po vejah ob pobočju malo desno. Zavijem levo in ob skalah naletim na dviganje. Malo sem in tja v 8, in v kotanjici najdem steber. Zavrtim in sem takoj 30m višje (čeprav je vlažna cota precej okorna). Nevidni postane viden že kar nekaj pod mano (sem mu pokazal steber 🙂 ) in zavrti in je že nad menoj. Jaz pa padem iz stebra kot mali mucek z vrtiljaka in samo še počasi curim. On pa vrti in vrti in nabira… Erzo opozori na skoraj neviden zarostan daljnovod, odpeljem se bolj ven in počasi pristanem v blatno šavje zraven njega.

Zoranov let

Zoranov let

Takrat enkrat starta Manca in kar drajsa sem in tja. Nevidni vidno nabira. Ko je na 1100, se odpelje čez hrib proti S in postane spet neviden Nevidni. Jaz sušim padalo na sončku (končno eno bolj suho okolje za mojo cotico 🙂 ), modrujeva z Erzom in sva zelena od zavisti (ne samo Nevidni, tudi Manca kar ne more dol… Končno pade ven in začne curiti (olajšanje 🙂 ), pospraviva do konca in ko Manca ) pristane, pride tudi Mega.

Ko se spokamo v avto, pride sms, da je Nevidni pristal na Kikirikiju pri svojem avtu !!! In Manca reče: “Pa kaj je on, en magični mucek, al kaj !?”. Med vožnjo do Sočerge se zedinimo, da je Nevidni prestar za mucka in je lahko le maček ali mačkon – torej Magični Mačkon :-).

Ker smo pod Kikirikijem hkrati z njegovim odvozom s PRISTANKA (za normalne je to seveda start), se še

1.ustavimo za slovo od njega in za zahvalo za njegovo današnje gurujstvo… Čeprav se nam/mi že res kar mudi…  potem se

2. ustavimo za Matejino kapo v Avio pubu.

3.se ustavimo na Ravbarkomandi za dolgotrajno tankanje 82l nafte.

4. Na Uncu, da Mega izskoči.

5.na Železniški, da pobereta robo še Manca in Erzo in v prestolnico…  

Hvala Mega za šoferstvo, res viteško, ampak danes bi si pa ti res zaslužil letenje (in bi mogoče rešil čast KLVja)  !!

 
 
Komentarji (4)
  • 1.Uroš Novak : O, maš že dvojno “državljanstvo” ! [29.01.2014 17:37]
  • 2.Andrej Samsa : No to mi je pa ušeč!!! da si tud klv dodal;) [29.01.2014 18:40]
  • 3.Andrej Erznožnik : Zoran pa ima dve polovici srca (kot vsi), le da mu polovička bije za Kimfly, druga stran pa po novem za KLV![29.01.2014 21:20]
  • 4.Andrej Erznožnik : 29. dan januarja in 29 različnih štartov letos! Čestitke. Do 365. dneva bo težka, kot je reku Mega. [29.01.2014 22:20]

Erzov komentar leta: in je imel Magični mačkon spet taprav nos. Javlja sonce nekje pri Istrskih toplicah, v času ko nas čaka, pa izvede desant s Kikirikija v Bračano, kjer ga poberemo in naprej. No, ja sonca ni (več), ko pa pridemo na štart pa posveti na polno. Tole moje je curjenje, itak še gor noče pihat, Magični pa pobere 1100 in pristane na Kikirikiju pr avtu; 1h in imenovalka Magičnega 25 min. Zoran pa ima dve polovici srca (kot vsi), le da mu polovička bije za Kimfly, druga stran pa po novem za KLV!

Danes pa je bil adrenalinski dan…

Zjutraj v LJU sneži in na Primorskem burja tolče na vijolično (so pa ceste doli suhe 🙂 ). Nevidni mi  pove, da doli ni šans za nič. Nikjer. Nekako sredi dopoldneva govorim z Erzom in mu povem, da nisem našel nobene luknje v SLO (v upanju, da sva za danes opravila). Pa pravi, da je na terenu in naj ga kličem kasneje, da po njegovem ni brezupno (“Koreno mogoče…”). Pokličem kasneje (v SLO situacija enaka, samo še bolj mede v LJU in je vse še bolj megleno) v upanju, da sva za danes opravila. Pa pravi, da bi na Korenu pa res mogoče bilo in se dobiva v Horjulu (jaz naj pridem malo prej, da mu poročam, kako je z meglo in vetrom:-) ).

Pa grem res tja. Vidi se, mede tudi ne preveč, le veter je narobe (S – piha od s Korena dol…). Javim situacijo in predlagam Jereb, ki bi bil za tak veter. Dobiva se na križišču v Podlipsko in z obema avtoma do Podlipe. Piha po dolini gor, ne premočno, sneži ne premočno, vidi se (ne premočno :- ) ). Erzo ponudi, da greva z njegovim gor, da ne bo LC večino odvozil, če ne bova letela.

Do Smrečja je cesta še znosna, ko zavijeva proti Ulovki, sva pa v snežni idili.

Sežna idila

Sežna idila

Erzo šiba, da kar nervozen ratavam (poslušava Iztoka Mlakarja). Pravi, da ima zimske gume… Ko zavije po klancu dol proti Jerebu pa je sneg skoraj deviški (mogoče ena špura pred nama). Malo me skrbi za nazaj gor, ampak Erzo že ve, saj je terenski človek (v teh krajih, ne kje na Primorskem 🙂 ). Parkirava pri kamnolomčku in gor na zasnežen travnik (15-20 cm frišnega snega na nekaj podlage).

Veter idealen, sneži idealno, vidljivost malo manj idealna (ampak se vidi do podna). Vtaknem se v tangice in začnem postavljati. Erzo mora nazaj v avto, ker je pozabil vzeti padalo 🙂 . Ko pride, mi razgrne do konca, potegnem naprej in sem v zraku.

Preletim kmetijo in gre počasi, počasi naprej. Snežinke mi tolčejo v oči, da glavo kar sklanjam in gledam večinoma dol. Če bo šlo tako počasi naprej, ne vem če pridem čez spodnjo polico… Pa me malo pošejka in dvigne in gre malo hitreje naprej. Občasno je čutiti sunke SV, ki prbijejo z leve strani Podlipe. Ko sem z bogato višino le nad dolino, zavjugam malo tja in sem in pristanem na koncu polja pri mostičku do LCja.

Zoranov let

Zoranov let

Hitro zmečem coto skup, da mi je ne zamede in gledam kje je Erzo (kolikor vidim skozi sneženje in megličavost…). Končno prileti in pristane zraven mene.

Erzov let

Erzov let

Zmeče skup še svoje padalo in v LCja. Zdaj greva gor po direktni cesti, ki je res strma in še bolj zasnežena. Malo sem nervozen (zlasti na ovinkih), ampak LC pridno pleza v strmino do glavne ceste (Ulovka-Smrečje) in potem še malo po ravnem in dol do Jereba.

Erzo premeče robo v enoprostorca in hoče speljati, pa mu začne vrteti kolesa in vse kar sodi zraven. Malo nazaj in končno mu zagrabi in počasi odpelje gor po zasneženi cesti. Malo počakam, vklopim 4×4 in L in kakšnih 100m varnostne razdalje za njim, če bo imel težave. Ko je enkrat speljal, mu gre odlično in kar izgine za ovinki. Malo pod lovsko kočo ga zagledam na vrhu klanca, da je obtičal. Ustavim dobrih 50m  pod njim in čakam. Poskuša speljati, pa predna kolesa samo vrti v prazno. Naenkrat začne počasi drseti nazaj, čeprav se sprednja kolesa še vedno vrtijo naprej. Zadnja zablokirano drsijo po kolesnici nazaj. Prestavim v R in LC začne iti nazaj, ne iti, tudi LC kar drsi, resda dosti bolj počasi. Erzov avto se počasi približuje in že vidim sliko, kako se (malo več kot  po enem letu(! ) z novim LCjem, ki še leto ni star (!) ) kotalim v graben, ko me bo zbil s ceste). Erzo med tem razmišlja, kako bi kar skočil iz avta (“a takole bom končal… sploh ne pri letenju, ampak takole v avtu…” pove kasneje…). Ko pridrsi do mene, kar glasno butne z zadnjim odbijačem v moj prednji  (ker tudi jaz drsim nazaj je mogoče le kakšnih 5 km/h razlike) in me zrine iz kolesnice. To pa LCju zapaše in na mestu obstane in nepreklicno zadrži Erzov enoprostorc naslonjen na moj odbijač.

Greva iz avtov in tudi pomisliva ne, da bi ju še kaj premikala. Mrak se že dela in Erzo reši situacijo hitreje, kot bi si človek sploh lahko predstavljal sredi te popolnoma zasnežene in strme vukojebine: Mirko bi bil čisto blizu, če ne bi bil v Čatežu… Nekaj klicev sem in tja in že kličeva najbližjega kmeta v Smrečju, ki zalaufa traktor s ketnami in plugom in vso zimsko opremo in je v dobrih 15min. rikverc pri lovski bajti ! Priklene enoprostorca in ga odvleče, ne da bi trznil. Jaz sedem v LCja in ga zalaufam (samo probal bom, dokler se ne vrne traktor še po mene…) in kar sam odpelje gor po drsalnici, kot da sploh ni snega :-). Pri lovski pokličem in Erzo ustavi dol odhajajoči traktor in že sem gor na glavni cesti.

Midva naprej proti Smrečju, gazda pa iz varnosti za nama. Oba vozivo čisto grižavo in to še, ko prideva na glavno cesto (ki je sicer asfaltna, ampak tudi že vsa zasnežena). Šele od Podlipe naprej malo pospešiva (ko je samo še moker asfalt), da se ne ohladi kava pri BJju 🙂 .

Da bo dan do konca adrenalinski, mi zvečer na parkingu še nekdo prereže zadnjo gumo 🙂 …

Erzov komentar leta: je mal snežilo, potem sva se pa še z avti drsala
Komentarji (2)
  • 1.Sandi Kristic : 0.07 itak 🙂 [28.01.2014 23:26]
  • 2.Zoran Gaborovič : Tisto z avti po letenju je blo dosti bolj adrenalinsko…. [29.01.2014 00:50]

Erzu danes nekako ni preveč. Še ko mu povem, da se je javil Ščuka, da bi šel na projekte (“raje 10 min. na kakšnem novem, kot pa 1 ura na Lijaku” je moto Nevidnega danes), ga preveč ne gane in vošči dobro letenje. Potem pa se s Petrom malo bolje skoordinirava in predlaga Žbevnico (ki bo super…). Ko s tem ciljem seznanim Erza, se takoj omehča (“to pa je dobra izbira…”) in sva zmenjena za ob 12.00 na Železniški.

Mega danes (še) ne more (1.delovni dan…), Manca malo pofirbca kam gremo in že sva z Erzom na poti čez Kubed na Gračišče.

Ko se dobimo z Nevidnim, malo tuhtamo, kje bi šli na Žbevnico (čez Buzet ali zadaj čez Rakitovec), pa Nevidni predlaga, da skočimo na Kikirikija pogledat, kakšen je veter. Seveda je naprej vse jasno.

Gori piha dovolj močno (žal malo z leve – V ). Najprej vrabec v roki, potem pa bomo mislili na goloba na strehi (Erzov moto). Erzo potegne robo ven, midva s Petrom pa se zapeljeva v dolino, odloživa njegov avto in nazaj gor. Erzo na startu čaka svojo 2.klaso (je ravnokar nazaj zložil 3.klaso), ker je mnenja, da bo z njo bolje odjadral trenutno situacijo. Postavimo, Erzo odleti (ne ravno vzorčno), zavjuga in scuri na pristanek (s 1.klaso 🙂 ).

Erzov let

Erzov let

Potegne Nevidni, zavjuga in scuri na pristanek.

Potegnem coto, lebdim proti vetru z delno mokro coto, zavjugam in scurim na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Malo se je cota pa le posušila. Pospravimo in gor po LCja.

Sedaj se odločimo, da gremo od zadaj čez Movraž in mimo Rakitovca. Ko pridemo na maloobmejnega za Zavojem, piha. Vzhodnik. Kar močno. Dovolj močno, da je Nevidni mnenja, da bo na Žbevnici premočno in Erzo mu kar pritrdi. Najbolj pa je tega mnenja policaj, ki pravi, da bo sigurno premočno in naj gremo raje nazaj (samo da ne bi bilo treba izpolnjevati formularjev za prehod za 0,83 €).

Obrnemo nazaj, dostavimo Nevidnega avto v Movraž in gasa gor mimo Treh očk na start.

Piha idealno po smeri in moči. Takoj postavimo. Prvi uspe odleteti Nevidni, ki ga liftne gor in zajadra levo-desno. Potem je v zraku Erzo in zajadra levo-desno. Potem potegnem coto še jaz in zajadram levo-desno. In takole suvereno vsi trije jadramo levo-desno (resnici na ljubo, onadva kakšnih 10m nad mano). Potem pa začne rositi. Vedno bolj. Ko mi že malo nadležno škreblja po kupoli, se odpeljem čez dolino proti Kikirikiju in pristanem na travnik pri Movražu (cota se sploh še ni posušila od sodre zadnjič, zdaj pa bo spet čisto mokra…).

Zoranov let

Zoranov let

Ko zlagam, najprej dežuje, potem pa samo še rosi. Onadva pa kar jadrata nad startom. Erzo toplanda prvič.

Erzov prvi

Erzov prvi

Pa spet starta in drajsa naprej. Nevidnemu je počasi zadosti (pol ure?, več? – nikoli ne bomo vedeli, ker je Nevidni… no, imamo pa Erza, ki si vse to zabeleži v svoje bukve: bilo je 33 min :-)) in pristane poleg mene.

Po postaji milo zaprosi Erza, naj toplanda, ker se njemu že mudi potom družinskih obveznosti. Erzo velikodušno pristane (čeprav bo zato izgubil nekaj dolžine leta…) na predlog in čez nekaj minut še dobesedno.

Erzov drugi

Erzov drugi

Ko pospraviva, je Erzo še tretjič v zraku, Ščuka pa moli, da ne bi slučajno scuril pod start, odlaufa do avta in zviiiizzzz. Končno Erzo toplanda tretjič.

Erzov tretji

Erzov tretji

  • Tom Pavlič : Oho… tu ste pa celo jadral! Bravo! [27.01.2014 18:13]
  • 2.Rok Brdnik : Zdravo !Kaj gremo jutri kaj skupaj v zrak !? tel 031326500
    Rok ( iz Portoroža) Lp [27.01.2014 18:57]
  • 3.Zoran Gaborovič : Če bo vreme, lahko… [27.01.2014 20:06]

Potem pa kar nekaj časa preučujem lokalno vaško zgodovino in točke učnih poti v okolici, da Erzo končno pride dol z LCjem. Predno obrneva dokončno proti LJ, še v ugašajoči svetlobi dneva ogled potencialnih startov v okolici (in res najdeva nekaj 🙂 ).

Pa še skok z avtoceste po včeraj pozabljeno Matejino kapo v AvioPub, ki pa je danes ves temačen in zaprt in nedostopen…

Ker je bilo včeraj tako super na Lijaku, mora biti tudi danes, saj je podobna situacija (bolj šibka burja in popoldne naj bi bilo sonce). Tako je odločitev jasna: Erzo, ki pokliče zjutraj, je za, Mateja, ki je naslednja, je tudi v današnji jati na Lijak skupaj z Lukom, potem še Manca (bo videla) in Mega 100%, pa Uki.

Ob 11.30 na Železniški. Manca in Uki se prideta samo pofočkat na parking in naprej na Unc, mi trije pa počakamo, da pride enoprostorec (Erzo), kamor se zbašemo. V lagodni vožnji iz sončne Ljubljanske kotline v vedno bolj mrčasto in oblačno Vipavsko dolino. Erzo malo pred prihodom rezervira mesta v Božič-prevozi (7 mest) in hkrati s kombi-Samom pripeljemo pod Lijak. Tu čakajo v pozoru še drugi (Turčin, Luka Slak, Marko Valenčič, Rajko Sila in Gorazd Širca), da najprej vstopimo mi z rezervacijami :-). Na koncu je vseh 12 zbasanih v kombi (Turčin in Slak imata celo kar stojišča) in gasa gor in dol na start.

Tu je že ekipa Guido-prevozi in še nekaj drugih. Ker je oblačno in še premalo dela, začnemo z dolgotrajnim čakanjem. Malo krožimo, nakladamo, jaz celo pritrdim Rooka nazaj v njegov domači sedež, pa še luknje na njem poflikamo. Potem gre kot prvi v zrak Matej Belčič, ki mu rata pobrati. Drugi predtekmovalec scuri, potem pa še čakamo in čakamo. Končno se naredi malo sončka in začne nekoliko bolj delati in začnejo postavljati najbolj prepričani – vase in v svojo opremo (ekipa Ozone Enzoti in Mantre6 🙂 ).

Še malo počakamo, da se prepričamo, da večina že ostaja v zraku, potem pa … gremo naši: Erzo, jaz, Mateja in Luka in še Uki, Manca in Mega. Takoj po startu (lepo hrbtno, prosim 🙂 ) se nikakor ne morem spraviti v sedež (elastika se mi je očitno snela s čevlja pri startu…). Na levo do V roba in se počutim kot v tangicah in se nikakor ne morem namestiti v “odprti” sedež. Delam se, kot da je vse normalno in poskušam malo nabrati (in preklinjam, ker se mi zdi, da bom na koncu zaradi tega scuril…) in mi res uspe nekako spajsati se nad greben. Končno sem dovolj visoko, da se odpeljem naravnost ven s spuščenimi komandami, tako da si z rokami nekako spodviham kokon in se le spravim noter. Potem pa spet zagrabim komande in zavrtim in sem “v elementu”.  Naslednjo uro vrtim pretežno nad V robom, do vojašnice (skupaj z Matejo), pa nazaj in poskus proti Danijelu, pa spet ves nizek nazaj, pa spet naberem, dokler nimam prstov že popolnoma otrplih, tako, da se po debeli uri odločim, da grem na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim in k Igyju do Mateje, ki je že tam. Bilo je lepo, čeprav Mateji ob kuhančku priznam, da sem bil vmes ves zakrknjen vsakokrat, ko je čudno streslo padalo, ali pa je hotelo zaviti malo po svoje (mešanje JZ in burje ?) in sem kar zategnil “uzde” mogoče še malo bolj, kot bi bilo treba… Zame ni bilo brezdelno letenje, ampak mi je bilo treba ves čas delati in napeto spremljati situacijo… Pristane še Luka

Lukov let

Lukov let

in ko že skoraj ugasne dan, še Mega in Uki

Ukijev let

Ukijev let

in Erzo tam pri Kronberku.

Erzov let

Erzov let

Končno se vsi zberemo in še premik na zaključno pojedino v Avio Pub 🙂 .