ERZO:  PRAVA STOTKA: Kar sem reku sem reku: da bom letu na Dolenjsko, da pa v metropolo, si nisem upal mislit, pa še v mestno knjižnico sem šel. Hvala David. (stapadvaleteladlje:Širca110špureOtočecinŠčuka160špureZabok!!!?)

Erzov let v Novo mesto

Primož Ciglič: uuuuu to ti je podobn… [23.03.2012 21:37]

  • Klemen Florjančič-Kadiwc : a i? [23.03.2012 21:38]
  • Luka Slak : Hudo Erzo! [23.03.2012 21:39]
  • David Bider : Too! [23.03.2012 21:42]
  • Andrej Piškur : Orel javi se … Mission Completed! [23.03.2012 21:42]
  • David Potočar : Zlo lepo!!! Lahko bi vsaj šoferja pohvalu, ki ti je Novo mesto in knjižnico Mirana Jarca razkazal 😀 [23.03.2012 21:45]
  • Jože Vidmar : Čestitke, res prava stotka 🙂 [23.03.2012 21:48]
  • Gvido Jager : V knjižnico? Sej je verjetn res fajn met kej za brat s sabo, ko se leti 3,5 ure, povprečno po 1 km nad terenom v skoraj ravni liniji, ha-ha. Bravooooo!;-) [23.03.2012 21:48]
  • Nejc Hrovat : Kdor zna, zna čestitke! [23.03.2012 21:50]
  • Stane Bajt : Jajcarji. [23.03.2012 21:50]
  • Andrej Zeme-Agv : Bravo,lep let! [23.03.2012 21:52]
  • Mare Češnovar : Opa… bravo! [23.03.2012 21:56]
  • Tnt : aaaa uuuuuuu [23.03.2012 22:04]
  • Andrej Mekinc : A je blo vse v mejah dovoljenega. Bravo, lepa špura. [23.03.2012 22:09]
  • Boštjan Debevec : Hudo! Čestitke. [23.03.2012 22:14]
  • Jožef Rabič: Stane. B. Kje si se pa ti zgubu? Lp [23.03.2012 22:23]
  • Mitja Šuštar : Erzota je spet odphnilu!!! 🙂 [23.03.2012 22:23]
  • Andrej Erznožnik : Staneta Bajta – Megata boli, ker je bil pred vsemi in šel z 2600 iznad Ambrusa direkt u poden v Žužemberk. Treka ne bo. Boli ga danes še te dve uri, jutri bo že pozabil, da je sploh letu :):):) [23.03.2012 22:23]
  • Emil Kos : Od stotih poskusov pa tud mora nekaj ratat. Bravo. [23.03.2012 22:56]
  • Roman Lavriv : Bravoooooooooo Erzo! [23.03.2012 23:11]
  • Robi Dolničar : Odličen let Erzo, čeprav ga zaradi enega razloga ne bom lajkal 🙂 [23.03.2012 23:25]
  • Tomaž Čopi : …skoraj legenda 🙂 [24.03.2012 00:12]
  • Turčin _ Alojz Turk : Saj ti je jasno, zakaj bi te raje ozmerjal kot pohvalil? [24.03.2012 00:36]
  • Zoran Gaborovič: jaj-carji :-)))) [24.03.2012 04:58]

Pa še Borisov let (malo krajši 🙂 ) .

Borisov let

Lep dan se obeta in zdi se mi, da bo Krvavec lepa in dobra izbira. Že včeraj je tudi Erzo namignil, da bi šli danes sem bolj proti koncu (delovnega) dneva, pa danes pokliče že zgodaj: treba je na Buzet. Meni ne znese (in če sem iskren, me tudi ne vleče preveč tja), zato ostanem pri Krvavcu (baje, da gre tudi Boris že zgodaj na Krvavec in kot vidimo kasneje, se je dobro odločil – pristal je v Kranjski :-). Pokliče Manca, da bi tudi šla in 13h mi ustreza. Drugih interesentov ni.

Dobiva se pod Ambrotom in do gondole z mojim, kupiva karte, pa z jajčki in šestsedo na vrh Krvavca. Na startu postavlja Ambrož (že drugič, prvič je z Malino in Borisom in drugimi startal okoli 12h in scuril v Kokro). Lepo odleti v ne premočan veter, ki pihne občasno rahlo z leve (vzhodnik) in se usmeri naravnost na Javorov vrh (zopet).

Manca postavi in čeprav ga lepo dvigne, odlaufa preveč proti ograji in prekine zadnji trenutek pred ograjo. Pomagam ji postaviti in spet lepo dvigne in ko je že praktično v zraku, ji ga sesuje in ga mora spet postavljati. Tokrat malo niže, na polički in spet ga lepo dvigne in polaufa in uspešno odleti in jo začne krasno dvigovati. Namesto, da bi vrtela in nabirala, se (tako, kot je napovedala) odpelje proti Ambrotu in potem na Grajca.

Jaz ga lepo dvignem in v idealnem vetru odletim. Okoli starta samo za moment dvigne, zato nadaljujem nad hotel, kjer je Manco tako lepo dvigovalo. Meni sicer zapiska, vendar ne najdem pravega dviganja in naberem le kakšnih 100m, potem pa se odločim in s cca 1750 odpeljem proti Potoški. Peljem se bolj nad grebenom proti Možjanci (glede na Ambroževo informacijo, da je prej scuril ko kanta proti Javorovemu vrhu, sedaj pa je bil tudi dokaj nizko, dokler ga nisem izgubil, ko sva postavljala z Manco) , pa me začne spuščati in občasno tudi z -3 tonem v Kokro. Naravnam čez na Potoško, če mi bo mogoče le uspelo, pa dobim le en kratek ruker, ko se naslonim na pobočje že zelo nizko (ga ne znam izkoristiti). Potem pa samo še izbiram travnik, pa spet rukanje nad tlemi kot običajno in me prestavi še za en travnik naprej, tako da pristanem na zadnjem lepem travniku pred izhodom iz Kokre. Tako hitro me ni še nikoli požrlo.

Zoranova curaža

Pospravim in se še malo posončim, dokler ne pride Manca. Po moj avto in kavica pri Tonaču.  Potem pa še Sandiju predam uTurna v flikanje in zamenjavo vrvice ter kontrolo…

Pa še Borisove fotke (startal okoli 12h) z legendarnega leta v Kranjsko goro 🙂 : http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/810326

Razširjena Erzova jata se odloči za Smuk. Danes (najbrž) bo ! Odhod iz LJ ob 11h z organiziranim prevozom (kombi), ki bo služil letalcem. Najprej me včeraj preveč ne vleče (1.ravninsko letenje je samo za mačote, 2.moral bi biti ob 18h v LJ, pa je to ob taki akciji malo dvomljivo), pa me je ekstra poklical zvečer Mega in malo popihal na dušo (in razdelava plan B -predčasno vlak, avtobus) in sem hitro bil seveda za (bo vsaj nov štart, če takoj scurim).

Ob 11.15 Luka in mene poberejo pri motelu Grosuplje in ekipa v polni zasedbi šiba ob Krki do Straže (Erzo, Mega,Boris, Luka, Malina, Boštjan Debevec, jaz) Tu poberemo še lokalca Davida (Potočarja), ki nas po lokalnih kolovozih (baje najkrajše) pripelje na start.

Tu že čaka Ambrož, ki je prišel z dopoldanskim vlakom. Piha ravno prav, postavimo in vzletimo en za/ob drugem. Navodila so bila: takoj pobereš (in odletiš proti Ljubljani), ali pa scuriš.

Takoj, ko me zagrabi, zavrtim in začnem pobirati, malo dole, več gore in se s 540m (start) privlečem skoraj na 1100. Vsi so bolj tu naokoli (višje in nižje), naenkrat se ne da več nabirati in počasi začnem curiti pod rob (pa vidim, da ostali tud izgubljajo). Ob vršnem pobočju se še drajsam sem in tja, ampak počasi tonem proti Semiškemu cvičku (trtam) in naenkrat ugotovim, da sem že zelo nizko, zato odvijem k samotni cerkvici malo J od Semiča, kjer je uradni pristanek. Pristanem na travniku malo za cerkvico, večina ostalih pa ne dolgo za mano.

Zoranov let

Pospravimo in Erzo priganja, da gremo na popravca še enkrat gor. Ko pridemo na start, kaže podobno kot prej, zato se z Lukom odločiva, da ne bova ponavljala. Prvi starta Mega (ki je toplandal) in spet počasi nabere (ampak za njega ne velja, ker je itak lahek). Za ostale bolj kaže, da bodo scurili. Odpeljemo se s kombijem dol na pristanek, kjer že pospravlja Ambrož. Ostali pa kar drajsajo ! Erzo je bil že v vinogradih, pa se je pobral, Delux je najvišji in odvije za hrib (da bo vsaj malo potegnil v smeri Ljubljane), Erzo kmalu za njim. Mega se drži dogovora in pristane pri nas. Potem prideta s štopom na štart od nekod izza Smuka (skoraj pri Dolenjskih Toplicah sta bila) še Malina s kompanjonom in seveda postavita in odletita in drajsata in drajsata in… drajsata. Erzo medtem že pristane nekje zadaj, Debevec je menda nekje pri Straži, David je tudi odletel tja,… mi pa kr čakamo. Končno Ambrož pokliče po telefonu svoje mentorje, naj pridejo dol in uspe mu jih sklatiti na pristanek (Malina seveda nima vključene postaje, telefona pa tudi ne dviguje med letom).

Naložimo se v kombi in gremo pobrat najprej Erza v Rožni Dol, pa Borisa v Dolenjske Toplice,

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/809903

potem pa še v Stražo po Smolnikarja in kjer se poslovi David. Potem pa gasa -Ljubljana. Novnov 🙂

Še poročilo hribovske sekcije:

Ko ugotovim, da sem glavnino današnjega dela že naredil, da so Zoran in ostali že od nevemkdaj na Smuku, da Mateja ne more, da jaz ne morem več do sobote, ugotovim še, da bi bilo danes pač treba. Pokličem Damjana, ki je za. Poberem ga ob pol štirih v službi in pičiva do Preddvora, kjer pred hotelom pustiva avto in odpešačiva gor. Po uspešnem odkritju prave poti (po principu ‘kartu čitaj, seljaka pitaj’) prispeva na s poznopopoldanskim soncem obsijane travnike Potoške gore po uri in desetih minutah (še prej, kot sem napovedal, potem ko je Damjan sanjaril o neki uri in tričetrt). Pihlja ravno prav navzgor. Odletiva in ujameva ravno toliko ugašajoče termike, da se čudovit in miren let do jezera v Preddvoru še malce podaljša, iztisneva dobrih 20 minut. Zelo prijeten pohodno-letalni izlet.

Mare.

Danes spet lep dan in sonček in ne premočan, ampak malo čuden veter, ki bo čez dan obračal. Gori Z, doli (na 750) rahla burjica in V. Erzo pokliče kam in nekaj cincam, ker nimam cilja, ampak ob naslednjem klicu je jasno: Cerkno bo super.

Pri BJ se zbašejo k meni Erzo in Mega in Boris In Luka Slak in čez 50 min smo na startu Škofje (ne Škofje 2, ki je gor na griču, ker danes piha skoraj v pravi smeri).

Začnemo postavljati (jaz še poflikam luknje, ki jih je dodatno našla Mateja), pa pridejo še domačini Jože (Reven) in Aljoša (Ferčak). Postavijo in odletijo in – scurijo ko muceki. Pa štarta Erzo (ki ves čas ponavlja, če bi še mogoče malo počakali – pol pa nič ne čaka), pa Mega in še Luka in začnejo nabirati. Pa pride še en avto domačinov in dva odstartata in se mi zdi, da eden scuri, drugi pa kar drajsa okoli starta.

Pa startam jaz in lepo odletim čez mizasti strm rob starta Škofje (1) in …. scurim ko mucek: -3,8 dol skoraj do Cerknega, že gledam, kje bi zasilno pristal, ko se nikjer ne da pristati, pa me čudežno pridrži in se odpeljem do pristanka pri Petrolovi pumpi (ki je v resnici ni več 🙂 ). 7.30 minut…

 

Zoranov let

Pospravim in grem do Jožeta, ki v kombiju čaka (name ?,  ker vsi drugi so imeli šoferje…). In me odpelje gor. In na ravnini na vrhu zagnjuri v blato in obtičiva v dreku. Grem peš do mojega avta in z LC nazaj do njega, da ga povlečem iz dreka. Potem pa dol, do konca kolovoza.

Erzo je že na vezi. Pristal nekaj pred Škofjo Loko, Mega je v Loki, Delux na poti proti Loki, edino Luka je še neznano kje, ampak v smeri proti Loki. Zato na kolovozu na Levo in v Hotavlje in v Poljansko dolino. V Poljanah že čaka Erzo z še enim potencialnim startom (pa še šofer je že zraven). Gor na Gabrsko goro, kjer pa piha dol in enako tudi na rezervnem (Erzotovem) startu 100 vm niže. Torej nič danes z drugim štartom (samo en novnov) in v Loko po ostale tri. Na postaji jih pobereva in pičimo punim gasom na Vrhniko.

Borisove fotke: http://xcglobe.com/olc/index.php/forum/gallery/809474

Bravo naši (…jajcarji !! ). Pa jaz sem tud letel (7.30 minut).

Za danes napovedan močan JZ, Z. Edino na JZ Slovenije naj bi bilo malo manj orkansko. Pa se zjutraj slišiva z Erzom in sva takoj skupaj: Vremščica čim prej (ali pa naprej proti J). Povem, da bi bil rad ob 16 nazaj v LJ in smo zmenjeni. Obvestimo še Mega, Manco, Ukija. Manca je v službi in se priključi kasneje. Poberem Matejo, Erza na Vrhniki, še Mega vskoči na Uncu pa smo že proti vrhu Vremščice.

Ko pridemo na spodnji start odpremo vrata, ki jih veter skoraj odtrga. Erzo naredi nekaj vaj taj-chija in gremo dalje. Cilj 2: Osp. Po že zlajnani poti na start, kjer piha idealno (no mogoče malce z desne, ampak idealno).

Z Megovo nesebično pomočjo (spet se javi za šoferja) hitro postavimo. Nad nami se delajo bazice in Erzo se že trese. Odleti Erzo in začne kar nekaj motati in rahlo nabirati, potem pa mu usahne – usahnejo pa tudi bazice. Mateja, ki je hitro za njim se malo povozka sem in tja in že je daleč spodaj. Jaz prvič potegnem, pa me rahlo rikvercne in se usedem nazaj na tla, v drugo (spet Mega pomaga postaviti 🙂 ) pa odletim, čeprav me kar noče dvigniti s tal.

Ko sem čez rob, me samo požira. Malo zavjugam proti luknji in občudujem steno in plezalce prvič v življenju iz take perspektive. Hitro tonem proti tlom in pristanem zraven kampa ob Mateji in Erzu.

Zoranov let

Še ko pospravljamo, je Mega že pri nas. Erzo komunicira z lokalnim gazdo in skupaj postavita kol s trakci za lažje bodoče pristajanje (razkošno obešanje trakcev gre seveda iz mojega fonda 🙂 ). Malo prepričujemo Mega, naj gre še on odleteti, pa predlaga, da gremo raje na Socerb, ker bo tam idealno.

Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Zoranov let

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂

Pa še eno o moji včerajšnji Zaplati. Danes, v soboto 17.3.2012, obhajam osemintrideset let in že malodane od začetka nabiranja delovne dobe me drži navada, da se na ta dan vzame dopust. V soboto službe pač ni, zato si izgovorim menjavo za dežurstvo in vzamem dopust en dan prej, v petek, ko je za moje kriterije napovedano fajn vreme (moji kriteriji: da piha dost švoh JZ pa da ravno ne dežuje) in v službi ni pretirane gužve. Zoran v četrtek, ko se slišiva, planira izlet na Štajersko z Erzom, Delux pa na razdevičevanje Rooka v Vipavsko dolino. Pa sem si rekel, gremo izkoristit dopoldan, pa se eventualno priklopim kaki odpravi potem. Plan – nekam hodit, po možnosti le gor. Na Zaplati nisem bil že od aprila lani, pa se ni blo težko odločit. Glede na to, da se je četrtkov večer začel z bowlingom in pirom ob petih popoldan in končal ob pol enih z zadnjim pirom, se mi zjutraj niti ne mudi pretirano, pa nekako sem si zamislil, da bi blo za spremembo zanimivo štartat v kako termiko, tako da se mi sploh ni mudilo. Štartam lepo peš na easy izpred hotela v Preddvoru in zastavim po cesti proti Mačam, po slabe pol ure začnem iz tazaresnega štarta in pridem gor po uri in četrt, v prilično poletje in brezvetrje. Ne da bi koga srečal. Se napojim pri koritu (bog vam ga poplačaj, pol kile manj za nosit gor) in vztrajam pri ideji, da mam še čas in grem za spremembo štartat nad Hudičev boršt, tja gor proti Srednjemu vrhu. Prejšnjič se mi je zdelo, da vodi tjakaj po travnatih pobočjih levo od gozda gor neka stezica, pa je očitno ni (več). Prebijem se čez gozd in potem še kakih 100m gor po suhi travi, ki bi navzdol zihr zoprno drsela in se potem nekje (točno 200m nad standardnim startom) odločim, da se mi ne ljubi več. Razpakiram, z vsemi previdnostnimi ukrepi, ker česarkoli, kar bi se zvalilo dol, ne bi več ujel in našel. Veter vendarle začenja pihat, prijazno toplo gor ob hribu, kar pripišem nastajajoči termiki. Pokliče Zoran, ki odhaja iz Ljubljane. Pove, da planira Kriško in potem potencialno še Krvavec, zmeniva se, da pokličem, ko pristanem, ga pa posvarim, da ne bom silil dol, če mi ne bo treba. V tretje mi uspe padalo postavit nekako tako, da je bila sila trenja med njim in drsečo travo na strmem pobočju za odtenek večja od v kinetično spreminjajoče se njegove potencialne energije. Ob tem je padalo kakih 20m nižje kot prvič, ko sem ga postavil. Še enkrat ugotovim, da RES ni smisla v tem, da še ne znam štartat hrbtno, ampak sam sredi ničesar in brez potrebe po tem, da mi ne uspe in se s padalom spet sankam po strmini, ne eksperimentiram in odletim kot ponavadi. S Storžičem v mislih, kdaj pa bom, če ne danes. No, takoj po štartu vario dejansko zapiska, ampak prilično na kratko, potem pa počasi curim mimo gozda dol. Ne prime niti tam, kjer bi po vseh teoretičnih principih moralo in se usmerim proti Kozleku, tam pa zadaj na grebenu končno neki dobim. Deluje prilično uporabno, prilezem nazaj na višino Zaplate, potem pa konec. Pa poskusim tko kot uni “ki kar grejo in zmer nekam pridejo” še jaz kar it proti zahodu, ampak me nemarno požre in se bojazljivo usmerim nazaj proti grebenu, pa na njegovem sprednjem koncu spet mal ujamem, pa poniknem že tja do 800m, spet ujamem, si mislim “u kolk fajn bo reč da sem se pobral iz 800m”, ampak se žal spet samo za 300m, pa konec. Inverzija. Se preselim na drugo stran na Sv. Jakoba, ujamem tam nekaj uporabnega v smislu +3 in ne padem ven vsaki 2 sekundi, pa me začne vmes po postaji morit Zoran, češ da je na pristanku in kaj jaz zdej mislim. Ne mislim nič, še vedno pa mislim da bi se fajn slišal če bi rekel da sem se pobral iz 800m in mu rečem, naj me ne čaka, itak pa mislim da je v Seničnem, on me pa dejansko gleda izpred jezera v Preddvoru. No, in potem v stilu par 100m gor in par 100m dol visim tam nad Jakobom, da se še Zoran, vajen da večinoma pasivno drsim prot pristanku, naveliča čakat. Grem še enkrat na Kozlek, mogoče pa zdej tam kaj bo. Ampak sem vedno nižji, potem pa mi za povrh rata slabo ko svinja in dejansko začnem aktivno razmišljat o tem, kam  moram obrnit glavo, da bom eventualno praznenje želodčne vsebine izvedel čimbolj neškodljivo zase in svojo opremo. Po drugi strani je misel na nedolžne civiliste spodaj precej zabavna. Pa naj še kdo reče, da se ne da videt svetle točke tud v težkih trenutkih. No, bruhnenja v čelado se uspem vzdržat, dokončno scurjenje na pristanek pa je blo nekako usklajeno z zmanjšanjem volje do nadaljnjega zibanja tam gor. Po petih minutah na tleh pokličem Zorana, ki že sopiha proti Kriški in prijazno zavrnem vabilo na nadaljnje usklajevanje, dost je blo za en dan, počutim se ko cunja in sprejemam sklep, kako bom v bodoče večere pred letenjem preživljal pivsko manj aktivno. Odpešačim do avta 200m stran (priceless) in grem gledat mulca na fuzbal tekmo v Ljubljano. Pod črto – fajn rekreacija, 1 navzgor prehojen km, poletje sredi marca, 50 minut v zraku, pa še dan, ko bi bil sicer v službi. Fajn izkoriščen dopust. Po kaki uri in pol me pa še slabost mine.

Ob 7:20 s sodelavcem z Vrhnike v smeri CE in naprej za Šentjur ter Slivnico pri CE in Sele, kjer domuje, kadar je sploh doma, D.Čretnik, da mu odmerimo pol grunta, kolikor mu ga je namenila mama. Najhujše in najboljše je, da je štart kar tam zraven hiše in bi se dalo, zdajle ko še ni vetra jaz pa imam ob 9h vabljene stranke, ko končamo pa že potegne veter, ki ni ustrezen.

Sodelavec gre domov, jaz pa z Čretnikom po Piškovo skozi MB in po Dravi gor. Vinska in Donačka bo močna oceni inštruktor in današnji vodja izleta, zato na PERNICE. Ideja je, da tu prvi dan JZ gre tudi na 3000.Tu se javlja Z, kar ni dobro, dolvodno do MB ga namreč ni bilo, dodatno je pa še cel teden znana inverzija…

ERZO

Ko se z vsemi jo-joti dobimo spodaj na pristanku (po mojem scurenju) imam jaz že idejo. Moje drage koroške prijatelje sem grdo poimenoval tako zato, ker na vsako vprašanje odgovarjajo z JO JO JO. Obvezno moraš ponoviti trikrat in na to temo se v kombiju režimo med vožnjo po Dravi gor in potem še nazaj dol. Zmislim pa se KALVARIJO, čeprav se nam niti sanja ne kaj bo pihalo V ali Z, ta slednji bi moral biti. Že pred njo na isti strani zaznam 2 lepa štarta. Zoran!!! Čeprav  po poti telefonov ugotovimo, da na Kalvarijo ni nujno treba peš po tistih štengah, damo prednost PLAČKEMU VRHU, ki je na olc prijavljen kot Plac

– Plač, saj si lažje obetamo pravi veter. Hrib se vzdiguje na krivično slovensko-avstrijski državni meji, sami mejni kamni, so na vršnem platoju. Impozantni razgledni stolp ima dodatno streho, da je videti kot stražarski stolpi v Dachauu. Že se ustrašim, da piha narobe, ko dojamemo da po štartu tipa ala Zavrh le piha nekaj gor. Odzadaj se ne da štartat oziroma jaz ne znam, na samem robu pa mi gre in veter se zdi vedno močnejši, saj me lepo dvigne v višave. za mano štartata še Piškova in Brajda, Čretnikov pa raje spremlja Planico in vozi avto.

Povdariti je treba, da se tu ne jadra jako lahko in pogosto. Mi smo jadrali, pa ne zato, ker smo tako dobri, ampak zato ker se je dalo.

Piha vzhodnik, štart je na jug, sonce počasi tone k obzorju in nazadnje je treba dol.

Na tleh 17:52, vlak, ki ga lovim v CE spelje 19:39, kar uspemo, v  LJ ob 20:58, na štacjonu me počaka Mateja, ki jo vsi poznate in me prijazno odpelje na uvoz AC Bizovik, kjer imam že redni parkirni prostor.

ERZO