Med tem, ko se nekateri sprašujemo kako in kdo bo podaljšal prelet Prižnica (Rakitna) – Pred meja (Kranjska gora), se je zgodil novi. Ok, vmes je minilo nekaj let… Boštjan Debevec član KLV je z jadralnim padalom ponovno napravil odličen 140,74km prelet. Lijak (Nova Gorica) – Senj

{gallery}preleti/2008/senj/r{/gallery}


Komentarji: www.bogvetra.com

Jožef Rabič: Ja to spa krdobr odpelou. Cestitke.Lp Jozef

Boštjan Debevec: Hvala Jože. Stvari so se kar poklapale ja. Je blo pa treba tudi delat.

Robi Dolničar: Čestitke in kapo dol !

Blažič Emil: Bravo krasen let,čestitke.

Andrej Erznožnik: NOV REKORD Z LIJAKA!!!!!!!!!!!! ČESTITKE

Boštjan Debevec: Hvala. Mislim, da sem dan, kakršen je bil, ožel do zadnje kaplje. Dvajset minut po pristanku je že začelo pihati iz hriba navzdol.

Tilen Ceglar: Ka si ti ja nor?!?! tole je neverjetno, čestitam !!!!

Boštjan Debevec: Še glede pristanka. Nad mestom pristanka sem imel še okrog 600 metrov višine tako, da bi se lahko dokopal do Sinja, toda okrog nisem videl nobenega pristanka zato sem raje pristal na edini mini plažici, dolgi okrog 30 metrov. Sicer pa je na temu delu mogoče pristati samo v skalnatem pobočju, Urban Valič je tam nekje že pristajal, ko je letel iz Kovka. Sicer pa je bil pristanek kar trd, del padala pa mi je padlo tudi v vodo.

Stane Bajt Mega: Boštjan čestitam. Res si ga ponovno ožel do konca.

Andrej Erznožnik: NOV REKORD Z LIJAKA!!!!!!!!!!!! ČESTITKE

Boris Čebulj: to je let za avijon, ne pa za JP. Čestitam

Boštjan Debevec: Še enkrat hvala za čestitke.

Simon Čopi: Čestitke, daleč je to.

Tomaž Eržen: Dobra

Pavel Kante: Z zamudo,pa vendar iskreno;Čestitam!!!

Boštjan Debevec: Hvala!

Klavdij Rakušček: boštjan, carsko!!! stratus 2…še dobr leti, še boljš pa ti. bravo!

Boštjan Debevec: Hvala Klavdij. Cunja še leti ja, upam, da mu padec v morje ne bo preveč škodil:) se vidimo kaj.

http://www.bogvetra.com/cgi-bin/eol.cgi?p=olc&oa=flightinfo&season=8&fid=20283

4. tekma svetovnega pokala v Bolgariji  (Gašper Prevc) Po 1200km stiskanja v Sušini savni se v popoldanskih urah v soboto pripeljemo v Sopot, ki v zadnjih letih doživlja preporod. Pred štirimi leti, ko sem s Krokarsko odpravo prvič obiskal kraj, sem se s strahom vsedel na žičnico proti štartu. Je namreč še iz tistega obdobja, ko se je v Bolgariji za nekaj desetletij ustavil čas. Danes je žičnica v lastništvu ruskega tajkuna, ki tu v Sopotu gradi padalski, kolesarski in meditacijski center. V nekaj letih je pokupil dva hotela, v katerih smo brezplačno nastanjeni, okolico žičnice pa  je preuredil do te mere, da je že nekaj več zaupanja v stare materiale.

Galerija

Njegova debela denarnica, ki se je poleg brezplačne nastanitve za pilote praznila tudi ob številnih vsakodnevnih nagradah, je bila tudi glavni razlog da so se v komisiji svetovnega pokala odločili za Bolgarijo in ne za Rabičev Buzet. Organizacija tekmovanja je bila na nivoju, prav nič ni dišalo po Balkanu. Ali pač. Prvi dan sta že manjkala dva inštrumenta, poleg Torstena ki ga je pozabil ob vstopu v taksi sem že takoj po registraciji ostal brez inštrumenta tudi sam. Torsten ga je dobil nazaj po plačilu kavcije 100 eur, meni to ni bilo potrebno, saj ga je "ukradel" debeli Christian, predsednik društva PWC. Nazaj sem ga dobil šele tretji tekmovalni dan, kljub objavam na brifingih, …. lenoba.

Zaradi napovedanega severnega vetra prve dni smo glede na predhodne izkušnje iz Sopota dobro vedeli kaj nas čaka: dust devilsi po štartu, metanje v rotor, turbulentno ozračje, vendar tudi pozitivne stvari kot so močni stebri in delujoča ravnica. Prvi dan je bilo najhuje. Nekaj minut pred pilonom si z Urbanom priletiva dober štartni položaj, steber je močan vendar je borba s padali neizprosna. Ko povsem izgubim voljo do rodea vidim Urbana, ki ima dela neomejeno, komaj kroti njegovo novo Niviuk gumico. Pa vendar je srečen… Kasneje je bilo turbulenc zmeraj manj, saj smo se po 15km grebenskega letenja podali na ravnico.

Tudi drugi in tretji dan smo imeli pretežno ravninske etape. 
Za tekmovalne discipline tekom tedna lahko rečem, da so bile zares dobro zastavljene, razen kiksa drugi tekmovalni dan, ko so postavili najbolj nevaren "safety turnpoint" do sedaj in je bila tekma prekinjena pred ciljnim doletom. Po ravninskem letenju smo priklopili nazaj v greben, kar pa zaradi močnega vetra po hribu navzdol ni bilo mogoče. Sam se po soočenju z vetrom in skorajšnjo prizemljitvijo zatečem nazaj nad mesto Karlovo, kjer pričakujem odrešilno dviganje. Več kot nule ne najdem, le-ta pa me odnese globoko nad mesto. Borim se do konca in doleta do pristankov ni več. Tako pristanem na krošnji divje češnje na nekem vrtu blizu centra. Ideja bolj slaba, vendar še kar dobro izvedeno. Brez prask, brez polomljenih reber in strganih štrikov na padalu. Na srečo je bila tekma prekinjena, veljajo pozicije v času ustavljanja tekme, tako da nisem izgubil praktično nič.

Tretji tekmovalni dan je na štartnem pilonu šlo visoko, tudi čez dovoljeno višino tekmovanja na 2900m. Na prvem brifingu na štartu je Xavier dejal da tolerance glede višine ne bo, po izkušnji iz Makedonije pa sem se ob teh besedah samo prijel za glavo – naj poje kar je skuhal sem si mislil. Vendar se je spet izkazalo, da za najboljše pravila ne veljajo oziroma se jih priredi tako da ni štale. Tudi Aeby in zmagovalec tekme Schmoker sta bila nekaj metrov čez mejo, zato se je naknadno odločil za 20m tolerance. V Franciji na Evropskem prvenstvu je bila podobna zgodba, zaradi letenja po oblakih smo najebali vsi ostali, razen najboljših – npr. Maurerja in Aljaža, ki jo v dan danajšnji formi ne bi tako poceni odnesel 🙂

Seveda so sledile številne pritožbe in nove in nove rešitve s strani organizatorja. Namesto da bi zadevo rešili že naslednji dan, ko je bila tekma odpovedana, se je ta agonija vlekla vse do podelitve. Vmes so vsem odpravili kazni, zjutraj pred zadnjim tekmovalnim dnem so kazni spet obveljale, pred podelitvijo ko sem si že izračunal podium so kazni spet odstranili in s 3. mestom ni bilo nič. Črna pika.

Vse to pa ni pokvarilo res dobrega vtisa Sopota, saj smo zadnje tri dni imeli dolge in zanimive » grebenske« discipline. Na četrti tekmi smo končno leteli 50 km proti zahodu, kar sva z Molekom nakazala 4 leta nazaj. Težava dneva je bila močno prekrivanje, kar so drago plačali Podobnik in Valiča, vsedli so se na polovici dirke. Drugih večjih pasti ni, vodilna skipina ima na poti nazaj zelo dober interval. 30 km do cilja že začnemo tiščat gas pod kumulustrado na zadnjo obratno točko. Švicarji napadejo preveč po dolini in zaradi vzhodnega vetra še točke sploh ne obrnejo. Malo drugače se lotimo z Blondijem in Nikolajem, ki po gasiranju pobegnemo ostalim. Smo v dobrem položaju, vendar do obratne točke močno ugreza, veter je močan in vedno bolj sem v dvomih, če bom sploh pripeljal v cilj. Kljub nizki višini se zapodimo proti obratni, Nikolay dobi balonček ki mu da nekaj višine za dolet, z Gregorijem pa se rešujeva nad mestom Karlovo. Vrtiva nulco, vendar naju z močnim vetrom odnaša proti cilju. Medtem visoko nad nama pripeljejo ostali iz prve skupine, ki so na začetku pametno štedili z gasom. Piko na i slovenskemu porazu na tej tekmi je dodal Stojan s prevlečenim padalom nad zahtevnim pristankom, na srečo se je vse končalo brez večjih poškodb.

Peti tekmovalni dan so se že pred štartom delajo kongestusi, zato Primož svetuje task komisiji, naj spremeni 100km task v kaj krajšega. Ni posluha, zato se po 3 urah vrhunskega letenja tekma spet odloča ob prekinitvi dirke zaradi nevihte. Proti zadnji obratni točki smo leteli po dežju, zato se je po postaji razvila dolga debata ali bi prekinili ali ne. Zaradi tega malo pogasiram in se premaknem bolj na začetek vodilne skupine, da bi v primeru prekinitve dosegel čimboljši rezultat. Tekmo prekinejo že pred obratno točko, vseeno pa vsi odletimo nazaj v cilj. Škoda, bila bi res dobra borba…

Zadnji tekmovalni dan nam je organizator pripravil zanimiv zaključek tekmovanja, letenje po grebenu se je končalo s 15 km ravninskim letenjem proti Banji v veter. Pristanek je bil na drugi strani Banje, tako da smo zadnji del leteli čez mesto. Kar nekaj tekmovalcev je moralo nad mestom obrniti in so pristajali na drugi strani mesta, nekaj jih je popadalo tudi pred ciljem. V zadnjem strebru sem bil skupaj z Aljažem in Tomasom. Vedel sem, da je v igri podium. Tomas je bil pred zadnjo tekmo 1 točko za mano, steber je zapustil malo prej. Višina je bila na meji za dolet, z malo sreče bo šlo. Pohodim kar konkretno in se Tomasu približam na nekaj metrov, sledil je klofing, ki mi je vzel še kako potrebne metre za dolet. Po tem akrobatskem vložku je bil Tomas 100m pred mano in 50 m nad mano, gasirat pa zaradi doleta nisem mogel več na ful. V cilj priletim z nekaj 10m rezerve…

Domov se odpravimo naslednji dan, potovanje pa je trajalo mnogo dlje kot bi si ga želeli. Sušina savna je pregorela, težavo rešujemo pri Baki v Niški Banji, naslednji dan se vkrcamo na avtobus za Ljubljano. Še finale Brazilija:Slovenija in letošnja sezona bo končana.

 

Photos Tomas Brauner: 

Photos Shambala: