Še zadnji od slabih dni. Od jutri naprej bo bolje :-). Manca se dopoldne preventivno prijavi v jato, čeprav napoved in dejansko stanje ne obeta nič dobrega. Erzo ugotavlja, da preveč piha, Mega to potrdi in odsvetuje prihod v njihove kraje (J od LJ vključno s Primorsko), meni vse razpoložljive informacije (Aladin, radarske slike, žive kamere, izjave očividcev-Sandi) kažejo, da bi bilo bolje S od LJ. Najprej je tu še sonček, pa pride ploha čez Lj, Krvavec še v sončku, pa pogledam naslednjič Brnik, pa je že v plohi. Sandi pokliče in pove, da je proti Veliki planini sonček. Pokliče Erzo in pove, da Boris navija za Lijak, ampak njemu ni treba v tem vetru… Skoraj sem že odločen, da grem na Vover (ga še nimam odletenega), pa vseeno pokličem Hančiča, ki pove, da okoli Kamnika piha kot pr norcih (veter Vover=Ambrož) in da tudi tja nima smisla… Torej nič ali Lijak. Lijak! Manca se odloči, da ne gre, ker bo najbrž zanjo premočno.

Boris in Mega počakata na Uncu, da pridivjam (hvala !) in z Borisom naprej. Na pristanku malo preverimo situacijo, počakamo Peka, da zloži padalo (ga je Delux prijavil za šoferja dol) in na štart. Tu kar piha v sunkih, množica (predvsem tujcev) poseda na startu in čaka, da bo malo jenjalo, redki pa postavljajo. Malo počakamo in čeprav je močno, ni pretresljivo (bori šumijo, ampak v takem smo že štartali 🙂 ), zato kar postavimo – jaz prvi, ob Megovi asistenci.

Startam naprej in me dvigne po liftu gor, grem malo ven in kar drži, ampak za nabrat nad greben pa kar malo vijugam sem in tja okoli starta. Potem se usmerim ob grebenu levo in tu začnem lepo nabirati. Naprej proti Zmajarski, malo gre dol, pa zavrtim in spet naberem, tako da imam pri Zmajarski okoli 1300. Vozim precej zunaj in grem kar naprej proti Čavnu. Med Čavnom in Kucljem mi pokaže z vetrom celo 58 km/h, pri Mali gori pa se zapeljem precej ven proti Ajdovščini, kar drži in me zanaša direktno na Navrše (Hubelj). Močno izgubljam in pridem do pobočja z nekaj manj kot 500 (na melišče pri spodnjih skalah) in malo se že ogledujem, kje bi pristal, ko le dobim nekaj dviganja, se pomatram do skal in potem me odpelje gor nad greben. Spet naberem do kašnih 1100, medtem ko vozim precej zunaj pred grebenom in še pred Podrto goro gor zapeljem direktno proti Vipavi (tu so hitrosti normalne – 25-35). Počasi tonem, ampak ne upam si bolj noter, da me ne bi splaknilo za Vrhpolje (močan Z je ves čas zelo čutiti, čeprav je vse lepo laminarno in nič zrukano). Pri Starem gradu se naslonim na pobočje in me začne močno dvigovati (tudi čez 3 gor), stojim pa skoraj na mestu (3-5 naprej, tu  piha čisti J !) . Naberem spet do 1000 in sem nad grebenom precej zunaj. Zazdi se mi, da me občasno tudi malo rikvercne, zato se usmerim direktno ven in pohodim gas (pridem na 10). Naprej proti Nanosu si sam ne upam (preveč močno, bojim se, da bi me splaknilo čez greben… ne vem, nekoga z več izkušnjami tukaj v takih razmerah bi rabil zraven… 🙂 ). Zato vztrajam naravnost ven in ciljam na moj standarni travnik čez avtocesto malo pred streliščem. Ampak pomikam se po metrih in kljub gasu ne gre nikamor – komaj pririnem skoraj do avtoceste, pa še po rahlem spuščanju spet začne dvigovati. Zato se obrnem nazaj in se po sredini doline nad avtocesto odpeljem proti Anji. Končno začne spuščati in v močnem Z pristanem pri Anji.

Zoranov let

Pospravim, sporočim, kje sem pristal in do Anje, ki je zaprta. Do prihoda Mega in Borisa (čez dobro uro) se sončim na razpadlem ležalniku. Vmes vidim enega samega padalca, ki tudi pristane tukaj na standardnem pristanku (rdeče padalo in zdi se mi, da piše na njem velik A ) in čakam, da pride do Anje, pa nič :-). Ko prideta Mega in Boris do mene, se izkaže, da je bil A v resnici 7 in da je bil to Boris, ki se je do prihoda Mega sončil kar na travniku …

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/824383

 

Napoved slaba, veter enak (močan JV) kot prejšnje dni. Manca že zjutraj prijavi na jato. Boris po SMS išče partnerje za Brestovico. Jaz se sprostim šele ob 15h. Gremo iskati kakšno luknjo. Med vožnjo proti Vrhniki pokličem Borisa, ki poroča, da čakajo na startu, da bo veter malo pojenjal. Ob 15.30 se v dežju vkrcata na Vrhniki Manca in Erzo in v dežju na Uncu še “šofer” Mega. Na tablici sicer najdemo sončo luknjo proti Blokam, ampak tudi na Pivškem so ceste suhe in se odločimo za tja (mogoče ne bo premočno, pa nekaj novih potencialnih startov).

V Pivki zavijemo na levo in v smeri Sv.Trojice (1106m – čudovit goli vrh s cerkvico, ki ga že dolgo ogledujem). Ker bi tam verjetno preveč pihalo, je naš prvi cilj Okroglek (775m – za Erza bi to bil novnov). Ko pridemo na potencialni start, piha kar (pre)močno in s strani. Naprej (o vrhu Sv.Trojice po teh dejstvih niti ne razmišljamo).

Pred Knežakom proti Baču in ogledujemo Tuščak (786m), pa se nam zdi, da piha preveč z V. Zato zavijemo čez polja na senožeti V.Obrobe (644m) in cincamo, ali bi šli na vrh, pa malo kaplja, malo piha narobe (predvsem pa se nam zdi prenizek kucelj – čez kakšni dve uri bi bili po mojem že čisto zadovoljni tudi s takim kucljem, samo da bi se letelo). Ogledujemo bližnji Tuščak in se odločimo, da gremo gor pogledati. Erzo najde na tablici kolovoz od zadaj mimo vojaškega poligona v Bredni dol, kjer vdremo na ovčjo farmo in se zapeljemo do konca lepe potke (na vrh ne kaže preveč obetavno, ker je kar blatno). Mega očara lokalnega ovčarskega psa in ostane pri avtu, mi pa s kramo na vrh. Med potjo ugotavljamo, da bi se v suhem lepo dalo z LCjem na vrh.

Na vrhu piha kot pr norcih in to 45st z leve in malo taktiziramo (=hodimo naokoli, modrujemo, kako bo kmalu pojenjalo in sedimo za grebenom, kjer manj piha in ni tako hladno). Po slabi uri se predamo in sestopimo do Mega in avta in se ob izhodu s farme “dogovorimo” s prihajajočim lastnikom (?) za dovoljenje za obisk naslednjič. Erzu že zmanjkuje idej in navija za kucelj nad Ilirsko (tam bo pravi veter).

Skozi Šembije do Ilirske in na levo po cesti proti Sviščakomin kmalu na desno na stransko pot in z nje na ovčji pašnik – pred kratkim očiščeno pobočje – Solne (530m). Medtem ko mi trije zbiramo k ramo, Mega odlaufa dol in si ogleduje teren. Ko pridemo po pobočju dol, piha kar sprejemljivo, mogoče še za spoznanje močno, ampak teren nipreveč simpatičen (precej kupčkast, ostanki štorov in suho šibje). Smer vetra je idealna, samo nedaleč pod robom je glavna cesta s hišami (in obcestno napeljavo – trofazna), kar mi ni preveč simpatično. Hvalabogu se začne približevati zavesa dežja in Mega odlaufa po hribu gor (nas bo počakal v avtu, da se zlije). Manca še malo vztraja, potem pa tudi ona odide gor do avta. Midva greva vedrit pod bližnje bore (kota 508m), vendar pade le nekaj kapelj.

Odneseva kramo nazaj na “start” in Erzo začne postavljati. Pomagam mu razgrniti in podržati padalo. Potegne ga, gamalo postrani dvigne, pa lepo poravna in stopi v zrak. Malo sem in tja in že pristaja čez hiše na travniku preko ceste.

Spet začne kapljati (pa tudi sicer me sploh ne mika) in odidem gor do avta. Poberemo Erza na pristanku. Pove, da mu ni naredilo tracka (in bo moral priti še enkrat). Čeprav imamo filmčke leta, pa tega leta žal le ne bo na OLC :-(.

Kremšnite kupimo v lokalni šiptarski pekarni v Ilirski in jih gremo jest v sosednjo gostilno ob radlerju, tangerinu in kavicah. Bilo je super. Nekateri so celo leteli 🙂

 

Danes naj bi bilo dopoldne na Primorskem še nekaj lepega vremena, popoldan pa naj bi se poslabšalo po vsej Slo. Veter J in JZ, z jačanjem popoldan.  Zato bi čimprej šel nekaj odletet. Poskušam poklicati Erza in Mega, pa telefonija ne dela. Mobitelovci in Simobilovci smo danes ločeni :-). V Lj že občasno dežuje.

Ko se  peljem proti Vrhniki, po drugem telefonu dobim Erza, ki pa ni preveč za akcijo. Dobim še Mega, ki pa je za to, da greva pogledati na Strmco.

Ko prideva gor,  se meglice dvigujejo ob pobočju, veter pa piha idealno. Trava je mokra in Mega mi pomaga postaviti padalo za nekaj  vadbe hrbtnega starta. Malo poskušam, ko pa se začne približevati nevihta iz smeri Postojne, Mega predlaga, da čimprej odletim. Hrbtno startam in v nekaj zavojih pristanem na mokrem n blatnem travniku ob cesti.

Zoranov let

Rahlo kaplja in Mega je že pri meni in pomaga hitro pospraviti padalo. Še enkrat gor na start, kjer že dežuje.

Sediva v avtu in s skupno mešano telefonsko infrastrukturo uskladiva Erza in Matejo, da se dobita na Vrhniki, potem ko zvemo, da bo danes na Brestovici idealno (Miha Slamič) in je Erzo pokazal povečano zanimanje za dogajanje.

Ker imava še malo časa, se skozi gozdove zapeljeva na ogled Unške Koliševke.

Na Uncu uliva, ko malo pred 13h pridejo Mateja, Erzo in Uki. Manci se je služba zavlekla in se informira, kaj se dogaja in se odloča, ali pride za nami ali ne.

Po avtocesti do Sežane in cikacaka čez Kras proti Komnu, pred njim pa dol v dolino do vasi Brestovica. Vreme je od Senožeč naprej krasno sončno in vmes zvemo, da je Gorazd že na startu, da je Slamič in še nekaj drugih že v zraku in da jih še kar nekaj (poleg nas) prihaja. Iz vasice po vjugavi cesti na vrh grebena in po kolovozu, dokler se da (ovira so avtomobili GSM serviserjev).

Na rob  in v nizkem šavju (posledica požara pred nekaj leti) ob pomoči Gorazda iz zraka na skromen start. Piha močno. Ko odložimo kramo, ravno pride Slamič, kar še bolj spodbudi Erza, da začne prvi postavljati. Ko potegne, ga po prvem poskusu v drugo kar izstreli v zrak. Drugi je Uki, ki odstarta prav tako atraktivno, potem pa sem že na vrsti jaz.

Pripravim se, da potegnem naprej in čakam, da bo malo ponehalo. Kakšne bistvene spremembe ni (kvečejmu še bolj narašča). Potem se pa odločim in potegnem in padalo skoči gor in me potegne, da se kar vsedem na tla, ampak zaradi močnega vetra ostane padalo kar nad mano in ga ujamem, potem pa me kar izstreli gor. Jadranje naslednjo slabo uro in pol je dinamično in počivati se ne da. Ob grebenu sem in tja, včasih celo zavrtim.  Večkrat zapeljem čez start, kjer Mateja drema, Mega pa čaka in pomaga prihajajočim. Ko večina začne pristajati, se tudi jaz zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Zlagamo v čudovitem sončku in pomladanski toploti. Tudi Mega je končno v zraku in kmalu pristane. Ko pospravimo, pristane še Erzo med zadnjimi. Mateja pa se po počitku (in prebolevanju slabosti) pripelje dol z avtom.

Še Kantetove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/823278

Še malo druženja z ostalimi padalci, potem pa še pijačka v lokalni gostilni.  In nato preko Italije mimo Devina in Opčin nazaj v center domovine. Ves čas je čudovito sončno.

Lep dan in lep dolg let na  mojem 100-em novem startu 🙂 !!

Slabo vreme. Piha in vsake pol ure dežuje ali sije sonce (no, večinoma sonca ni 🙂 ). Manca se že zgodaj dopoldne javi v jato. Samo ne vemo še, kam bi šli in ali bi sploh kam šli. Kamere ne sugerirajo rešitve, ker se prehitro spreminja suha cesta-mokra cesta-suha cesta…  Glede na veter se mi zdi, da bi bilo še najbolje na Notranjsko ali Primorsko, Gorenjska je vsa zabasana.

Po 13h me ponovno pokliče Manca, kaj smo naumili. Zunaj (v LJ) je ravno začelo ulivati kot iz škafa. Pokličem Erza, ki bi šel nekam pogledat.

Malo čez 14h sem na postaji na Vrhniki, kjer uliva tako, da mi tudi iz avta ni za stopiti. Naložimo robo in ljudi (Manca, Erzo, Mirko) in na Unec po Mega (bo šofer – spet ga je križ stisnil, pravi). Med potjo panično iščemo po tablici, kje je kaj suhega v J Sloveniji (veter na Slivnici je 8/13 JZ). Ko pridemo do Megove hiše (na Uncu še vedno dežuje), ugotovimo, da je v Loški dolini suho (sonček na kameri v Iga vasi) in cilj je jasen: Racna gora. Ko vozimo proti Ložu, so ceste že(še ?) suhe in predno se zapeljemo gor proti startu, ujamemo še malo sončka.

Ko pridemo na start, se vedno bolj oblači, ampak na travnatem pobočju je (skoraj preveč) mirno. Rahlo piha gor, Erzo postavi, hkrati postavljamo ostali, Erzo potegne in lepo odleti, vendar ga kar malo ruka zunaj in precej bremza. Javi, da je močan veter z leve (JV namesto predvidenega Z, ki je bil tudi v Loški dolini). Jaz imam tudi že postavljeno in odletim.

V prvem hipu je lepo, ko pa pridem nad drevje me skoraj zaustavi močan JV. Ko se obrnem bolj proti vetru me celo začne rikvercati in počasi lezem dol. Obrnem malo bolj poševno na veter proti dolini in se vsaj pomikam naprej, čeprav me odnaša v desno. Kar nekaj časa ni jasno, ali bom gnezdil ali zvozil ven in končno me malo dvigne, tako da pridem nad travnik. Erzo je pririnil do cerkve in svetuje, da ostalim odsvetuje startati. No, jaz sem že v luftu in poskušam čimprej pristati na travniku pod startom, pa kar drži in dviguje, tako da šele z ušesi malo zbijem višino in potem res počasi tonem do pristanka (precej daleč proti levemu koncu travnika).

Zoranov let

Pospravim in pri brunarici kar nekaj časa čakam, da pridejo po mene. Še do Erza in nato dilema, kam naprej…

Odločimo se za Bloško polico in raziskavo novih možnih startov. Med potjo že malo dežuje. V Novi vasi (zibelka slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) čez neskončne travnike do delno golega Piškovca.

Nesemo peš padala na vrh v upanju, da bo mirno. Malo pod vrhom je res mirno (smo v zavetrju na JV pobočju), na vrhu pa kar piha Z ali celo SZ. Z vrha se ne da odleteti, zato se vrnemo niže do odloženih padal. Občasno je tu brezveterje, občasno pihne dol od zadaj v hrbet. Manca navija za start in tudi jaz sem zelo za. Začne postavljati padalo, jaz pa tudi. Mega in Erzo nama pomagata.

Manca je prej pripravljena in v trenutku brezveterja potegne in lepo dvigne, vendar ji ga sesuje sunek od zadaj. Čakamo na naslednjo minutko miru. Ko ta pride, ponovno potegne in odlaufa po pobočju in odleti. Spet pihne od zadaj. Manca pristane nekje na sredi neskončnega travnika spodaj.

Spet se umiri za trenutek in potegnem naprej še jaz. Zašibam, Mega me vzpodbuja naj čimbolj laufam in odlepim se od tal. Najprej me požira veter, ki se zliva dol po pobočju, ko pa pridem malo bolj ven, kar drži in me z vetrom prinese skoraj do konca travnika. Ko pristanem, postavlja že Mirko in odleti.

Zoranov let

Ko pristane, razteguje tudi Erzo, čeprav je prej trdil, da ne bo niti poskusil. Pa vseeno nekajkrat poskusi, ampak očitno piha preveč od zadaj in s hrbtnim startom nima šans v takem. Končno obupa in pospravi.

Ko sta z Megom pri nas, smo vsi pospravljeni in se naložimo. Erzo tovariško čestita, vendar je zase razočaran. Ampak čez dolino že vidi potencialni start, ki je ravno pravi za ta veter.

Skozi Novo vas (zibelko slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) do Studenca in po kolovozu na vrh Belovke. Iščemo najbolj primeren start in Erzo je že odločen. Čeprav je na vrhu lep travnik (s približno tako kritičnim zaključkom kot na Kresniškem vrhu), se Erzo odloči za šavje malo niže. Vrnemo se nazaj tja in še predno ustavim, Erzo že vleče padalo ven. Pomagamo mu postaviti (samo dvignil ga bo… 🙂 ).

Šavje se mi zdi res kritično, ampak Erzo lepo hrbtno dvigne padalo na mestu (veter je točno v pravi smeri in ravno prav močan), se obrne, ga lepo drži nad sabo, ga obremeni in rahlo zategne in že je v zraku, tik nad šavjem. Za trenutek kaže, da ga bo zaneslo v veje desno, ampak se lepo odpelje malo ven, tu pa ga dvigne kot po liftu in potem jadra in jadra in jadra… Pa še kar jadra.

Bližajoča se nevihta (ki me je poleg šavja še dodatno zadržala), se je razblinila in do nas pride samo nekaj kapljic, res pa, da se pooblači do grdo črnih oblakov. Erzo pa jadra sem in tja in se nam smeji 30m nad nami. Vedno bolj cincam in ko je nad nami že res črno, sem tudi jaz čisto prepričan, da grem z avtom dol. In gremo (Erzo pa še kar jadra…).

Ko zapeljemo s kolovoza na cesto, se pred nas postavi razkurjeni “domačin”, ki začne vpiti z jugo naglasom, da nas bo postrelil, ker se vozimo po privatnem svetu… in tako neokusno naprej… 🙁 .

Ko zapeljemo proti travniku za pristanek, že kaplja in Erzo mora kar držati ušesa, da mu uspe zbiti višino v močnem dviganju in končno pristane zraven nas.

Erzov let

Druženje pri Šiptarjih na kremšnitah v Cerknici je lep zaključek današnje avanture (Erza samo malo zmoti, da je Ščuka letel skoraj 2 uri na Brestovici na Krasu … in da je bila čisto na koncu cesta na Vrhniki suha…) 🙂

Erzov komentar:

BELOVKA – PRVENSTVENI  : vrnitev na Bloke v zibelko ALI ko pridemo gor preseneti (A) močan veter, na Piškovcu maloprej pa štartali v slab isti, hrbtni veter ali nulo, (B) da je skoraj nemogoče odletet čez drevje. Toda kombinacija je rešljiva – vsaj dvignit moram padalo in ko ga lepo dvignem in me hoče že kar dvigniti ga še prbremzam in me vzame čez!

Da bo poročilo popolno… Dan bolj tak, aprilski, veter močan JZ. Meni se zdi da bo popoldan vseeno boljše J od LJ. Erzo pravi, da je premočno (in se odloči raje za popoldanski zapeček – napeček), da pa Mega psihota že pričakuje :-).

Poberem Mega na Uncu in na Strmco. Oblačno, J od Postojne dežuje, oblaki drvijo proti SV (od JZ – smer V je prava, idealna), drevesa polaga in šumi, kot da brzovlaki šibajo mimo. Čakava (potem, ko se toplo oblečeva) na vetru in modrujeva. Ker ni spremembe, me Mega povabi na ogled italijanskih bunkerjev na Grmadi. Odpeljeva se do starta, peš do vhodov 30m stran in se potikava po rovih gori in doli in občudujeva mojstrsko gradbeništvo (toplo priporočam vsakomur med daljšim čakanjem na stat na Grmadi – lučka obvezna!) med obema vojnama.

Po ogledu nazaj na Strmco, kjer je situacija enaka – no, mogoče še malo bolj temna (dobesedno). Modrujeva dalje. Čez nekaj minut pridivja avto – Andrej Samsa, ki je poln optimizma. kakšno uro modrujemo v troje. Ko pridemo na temo startov, Andrej pove, da je prestavil vetrni steber na Grmadi na boljšo lokacijo in da mu manjka vetrna klobasa, da bi bil start popoln. Jaz potegnem novo klobaso iz zalog v avtu (Maretovo padalsko darilo iz Ikee izpred n let) in prispevam izboljšavo starta. Ko začne še rahlo kapljati, se odločimo, da gremo vrečo zmontirat na drog. Samsa odpelje do Grmade (midva danes drugič tukaj) in tik pred ciljem predre gumo, tako da na parking travniku najprej namontiramo rezervo. Potem med kapljanjem namontiramo vrečo (lepa – se vidi iz doline :-), najbrž ) in nazaj na Strmco.

Samsa odpelje naprej dol, midva pa še malo postojiva in pokramljava. Ura je 18, temno in oblačno še vedno, ampak veter se je pa malo umiril. Mega prvič reče, da bi se mogoče dalo, ampak da bo verjetno dvigovalo (sodeč po ptičih, ki precej zunaj lebdita nad višino grebena), pa baze šibajo nizko nad grebenom, ampak on ne gre, lahko pa avto pelje dol. Meni je že precej hladno in vzdušje ni vzpodbudno in ugotovim, da mi ni treba… Na Unec in LJ. Na zraku pa smo bili (pa “kulturno” zgodovinski izlet, pa tehnična dodelava starta na Grmadi…)

 

Zjutraj je že vse zabasano z oblaki in v današnji idealni Smuk (kamor se je namenil Erzo z razširjeno jato) ne verjamem. Z Megom se že kmalu slišiva in se dogovoriva za Grmado ali Slivnico, odvisno od vetra, ki je dopoldan še V, popoldan pa naj bi obrnil na J.

Ko se ob 14.30 peljem proti Uncu za maloprej določeno Grmado, me Mega preusmeri pod Slivnico, saj postaja javlja J 3/5 in bo verjetno tam bolje. Dobimo se Mega, Redstar, Dane, Emil in jaz na pumpi in Dane odpelje gor. Na startu je najprej čisto mirno, ko začnemo postavljati na pobočju proti JZ. Postaja kaže res JZ, vendar začne počasi vleči od zadaj in obrača na vedno močnejši V. Vidimo, da na letališču spodaj še vedno lepo piha Z.

Po kakšne pol ure (ko je očitno, da se je veter odločil, da je to to, Mega izjavi, da se bo vrgel dol. Tudi jaz imam že zadosti čakanja in se prestavim na V rob. Mega postavi, dvigne in odcuri z vetrom dokaj hitro proti pumpi. Potegnem ga (padalo namreč) naprej čisto proti V precej poševno glede na pobočje in takoj po odletu začnem enakomerno curiti. V je kar močan in me lepo odnaša proti pumpi, s tem, da je ob pobočju malo bolj razgibano, kot zunaj. Mega nad pumpo celo malo vrti, meni pa tudi malo ne zapiska in ko pridem nizko nad tla se veter res obrne v Z, tako da me zaustavi malo pred pumpo in lepo pristanem zraven Mega na travniku.

Zoranov let

 

Ko pospravljava, se pridruži še Redstar, malo za njim Dane in kot zadnji še Emil. Ker se meni mudi v Lj, se na pumpi poslovim od ostale četverice, ki gre gor po avte, oziroma pogledat, če bi še enkrat leteli, saj se je zdajle precej razjasnilo in že lepo sije sonček.

Ko kasneje med vožnjo pokličem Mega, zvem, da je gor pihalo enako –  V in da so samo odpeljali avte dol.

Danes je lepo vreme. Veter podoben kot včeraj – močan V. Zjutraj pokličem Erza, ki pove, da je “urednik” že zagnal paniko in da moramo na Zavrh čim prej. Kljub temu določimo 13h za srečanje.

Ko se dobimo na šodru ob 13h, glavnega pobudnika – “urednika” ne bo, ker je baje premočno. Tako smo standarda ekipa: Erzo, Mega, Boris in jaz. Do Škorpijona in na vrh (obvoz zaradi asaltiranja – nazaj v Borovnico in naokoli do Zavrha). Tu polaga redko drevje okoli kmetije in padala pustimo kar v avtu za ogled na robu. Malo modrujemo kaj bi, če bi in kako bo, če bo in ko kaže, da se je “malo umirilo” Boris da pobudo, da gremo na start. Med potjo na start bučijo gozdovi domači in na startu lepo poležemo in se sončimo. In naprej modrujemo. Da sploh ni močno in da smo pusiji in v kakšnem vse smo že startali, danes pa nekaj cincamo.

Po kakšni uri (ko ni bilo bistvene spremembe) se Boris začne pripravljati in ostali mu sledimo. Malo postavlja padalo in odleti. Naravnost ven in v desno in ga kar dvigne in precej ustavlja. Ko obrne rahlo v levo, ga odnaša močno v levo in lepo počasi dviguje (precej zunaj) in občasno kar strese (kljub njegovemu obvestilu, da je v redu). Postaviva z Erzom (ob pomoči Mega). Odleti Erzo (podobna zgodba kot Boris) in malo za njim še jaz.

Ven mi gre lepo, zanaša me v levo in ker precej ruka in mi občasno veter obrne padalo kamor se njemu zdi, ne pa kamor bi ga jaz rad, grem raje bolj stran od pobočja. Tu začnem zgubljati, pa mi Erzo svetuje, naj grem bliže grebenu, ker bom scuril. In grem bliže in dobim res nekaj živahnega dviganja. Ko obrnem proti vetru, imam hitrost 3 (ne vem ali naprej ali nazaj), pa trenutek za tem 15, pa spet 5 in tako naprej in temu primerno me gunca. Ker mi to guncanje ni preveč všeč (zavrteti pa si v takem vetru ne upam), obrnem z vetrom in me s 55 odnese proti Bistri (daleč zunaj, stran od grebena). Obrnem in optimistično pričakujem, da bom pristal pri Škorpijonu, kjer je Erzov avto, pa gre po liftu dol in pristanem v res močnem vetru še tik nad tlemi sredi travnika, kakšen km od Škorpijona.

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane malo naprej tudi Boris, Erzo in Mega pa odletita proti Vrhniki.

Evo Borisove fotke; /olc/index.php/forum/gallery/818640

Z Borisom gor po moj avto in do šodra, potem pa v Mantovo na kremšnite. Medtem Mateja in Mare javljata, da sta na Gozdu (upam, da bomo njuno zgodbico kmalu prebrali 🙂  )