Aladin na internetu ni lagal.   Na notranjski je pihal vzhodnik, na primorski pa zahodnik, celo tako močno, da sta Jernej in Jurij  iz Polet-a pristajala na mestu in midva z Gregorjem sva pač spremenila prvotno zamisel ( proti obali ). Gregor se je vračal proti Krimu, a ga je vzhodnik ustavil, zato je letel proti Logatcu in pristal pri Grčarevcu, jaz pa sem se namenil proti Predjami, a ko sem priletel do Erazma (blizu Predjame ), je bilo tudi v tej smeri konec dviganj in oblakov in sem tudi obrnil proti Planini in tam pristal (čim bližje avtobusu).

Torej je bilo najlepše nad Postojno, baze na 2400 metrih in iz obeh strani nova in nova dviganja. Nad Postojno sem bil kar 3/4 ure tik pod bazo.

Tako ravninsko letenje je najlepše in tudi težje od tistega ob gorski verigi.
 

Primož in Grega nista še obupala nad preletom do Rateč. Ta dan sta pristala v Martuljku in Hrušci. To je kar nekajkrat zahtevnejši prelet od “kurirčkove”.
Tomaž in Tone sta priletela na Vrhniko in Tone je presrečen nad višino 700 metrov nad Vrhniko.
Erzo, Mojca in “jest” pa smo poskusili na sv. Primožu. Mojca je sicer odletela proti Kureščku, a je bila prenizko, da bi nadaljevala čez grape za Krimom. Pihal je kar močan vzhodnik.

Lep dan in mnogo obiskovalcev, ter že zelo zgodaj (po 11 uri) dosežena višina Tolstega vrha, pozneje vrtenje stebrov na 1800 m in še in še pa še paše.
To je na kratko vse.

Aja, pa pika tekma, pa nagrada za tistega , ki je pristal in obstal na napihnjenem sodu (Mojca je tudi pristala na njem, a je vseeno zdrsnila z njega ). Manjkal ni tudi akrobatski program ter nekaj obešanja po drevesih. Na žalost so enega tudi odpeljali, ker ni “ukrotil” padala do tal (začelo se je z nedolžnimi vingoverji). Tudi meni se je ena stran padala ujela med vrvice med poskusom loopinga in to ni več običajno stransko zapiranje, temveč nevarno sukanje padala. Tu te reši samo hladnokrvnost in izkušnje.

Najavljen je bil tudi prelet Ambrož-Rateče s strani Erzota, Gregorja in Primoža, pa še cele vrste liga pilotov. “Obrnili” so Valvazorjev dom pod Stolom.         

Skratka, lep dan.

Še vedno je vzhodnik, tako da Zavrh nadomešča štarte obrnjene na zahod. Sprva je bilo močno, pozneje pa je vse držalo in navozili so se vsi, ki so tedaj bili na tem štartu. 1600 m pa je le malo nizko za prelet na primorsko. V zraku je bilo do sedaj največ padal naenkrat (13) in Borovničani bi morali biti slepi, da bi jih spregledali. Seveda pa so za tako število “krivi” gostje iz sosednjih klubov.

 Erzo in Primož pa sta letela z Ambroža v Dovje, kar je še lepše in zahtevnejše od brezskrbnega pobočnega jadranja. To pišem zato, ker te strani ne prebirajo le j. padalci, ampak tudi nepoučeni.

Vzhodnik se počasi umirja in ta dan  je bil za letenje ugoden, le da se na gorenjskem leti višje ( dobri termični stebri ), na Zavrhu pa bolj pobočno tja do višine1200 m.
Menda se je zgodila nesreča na Zabočevem in ne vem kako, vem pa zakaj. V močnejšem vzhodniku je tu nevarno leteti, varno pa je pri res šibkem vzhodnem vetru. To je pač OPOZORILO za vse ostale, ki bodo še prišli leteti v te konce.

Ne bi kaj dosti pisal o Zavrhu, saj je bilo že mnogo napisanega. Zanimivo je le to, da smo imeli lepo vrtenje v stebrih obdanih s snežnimi plohami. Tudi višina 1650 m je nepričakovana glede na vreme, ki je marsikoga zadržalo doma na-ob peči. Vidic je v miru sprobal Cirrusa, pa nekaj jih je prišlo z Gorenjske , ko so med vožnjo po avtocesti slučajno videli padala v zraku. Kljub temu, da so rekli da so bolj začetniki, so veselo poleteli medtem ko nekateri, ki se imajo za izkušene, neradi obiščejo ta štart.

Tekmovanje v preletih, ki ga je organiziral TORA d.o.o. s pomočjo Italijanskih kolegov je bilo že vprašljivo, saj se je nebo zaprlo in ni bilo termike, da bi premagala severni veter. Vrhničani smo se že odločili, da gremo proti obali, kjer je sijalo sonce, ko je naenkrat zapihalo navzgor kljub temu, da še zmeraj ni bilo sonca. To se tam velikokrat zgodi in nisem bil nič presenečen, le hitro sem se moral vrniti na štart, kajti tudi jaz sem plačal štartnino. Ko sem prišel na štart, je bilo v zraku že več kot deset pilotov in štartal sem v dveh minutah ter takoj krenil proti zmajarski rampi.

Štartni pilon je bil že odprt in to na hribu pod zm. rampo ( Sv. Marija ). Prva obr. točka je bila Sv. Magdalena podŠtanjelom desno od štarta, druga spet zmajarska rampa, tretja grad Kromberk in četrta cerkev v vasi Osek. Cilj je bil seveda livada pod štartom, kjer je bifejček z okrepčilom in parkiriščem.

Zmagovalec je navil višino koj po štartu in tik pod bazami letel kar zunaj celo z ušesi, saj so bila dviganja obsežna in močna do 8 m/s. Tako se je kar vozil od prve do zadnje in zmagal. Nekateri sno pač takoj krenili proti pilonu in imeli zaradi tega vedno probleme z višino. Jaz osebno sem prenizko krenil proti Kromberku ( že kar v navadi ) in izgubil preveč višine ter pristal pri nekdanjem hangarju pod prvo obratno točko, kjer je včasih bilo pristajališče.

Sodelovalo je le kakih štiri naših tekmovalcev, večina pa je bila Italijanov ter nekaj Avstrijcev.

Kljub prevoženi le dve tretjini poti sem bil na sedmem mestu prvi od štirih Slovencev, skupno prvi pa je bil Grigoletto Paolo Italija, med ženskami pa Corradi Gabriela Italija

Plohe in nevihte ta dan so čisto zmešale štrene zagnanim padalcem. Na vseh štartih okoli Vrhnike so bile razmere slabe. Kljub napovedi severja je na Zavrhu pihalo dol in smo šli pogledati na Strmco, ker je tam še en štart na JV veter, če ne bo Strmca v redu. In res, ko je šel Dane peš na Lipovec, da bi višje štartal, je zapihalo dol, zato je štartal proti vzhodu in komaj prebijal proti vetru. Ta čas smo ostali prišli na Grmado in ugotovili, da super piha, direktno in ravno prav. Nismo pa slutili, da malo višje že jača severnik in ko smo dosegli višino 1000 m , smo opazili, da bo treba pohoditi vse, kar ima padalo za te primere. To pa je nevarno opravilo, saj sever ni nujno laminaren in Jerneju ga je pri tem sesulo, da ga je komaj spet “sestavil”. GPS je kazal celo 20 km/uro, vendar ne naprej in to je grozljivo. Štirje smo komaj uspeli stiščati ven in pristati enega pa je odpihnilo čez gozdove skoraj v Pivko. Koliko je sam hotel tja mi še ni znano.

To je en lep primer, da se z napovedjo močnejšega severja ni šaliti. Agonija z ušesi gor in “rikverz” je trajala slabe pol ure. Šele ko sem bil malo bolj nad ravnino, sem z B-stall-om zbil višino na 80 metrov in tedaj sem šele normalno letel. Ko sem pospravil pa je tako zapihalo po tleh, da me je bilo groza, kaj bi bilo, če ne bi uspel pravočasno pristati. Tu izkušnje ne pomagajo dosti. Izkušnje bi morale preprečiti, da bi sploh štartal, a te včasih kar potegne za drugimi, ko jih vidiš kako lepo zajadrajo.
SPET SMO ZMAGALI.

Ob 13 uri me je jezilo, ker nisem bil še prost, nekaj jih je pa že mrzlično pripravljalo padalo za vzlet. Pozneje se je izkazalo, da je bilo največ oblakov (termičnih seveda) od 12 h do nekje 13h30min, potem malo pavze in nato še toliko, da so tudi začetniki  jadrali dobro uro, izkušenejši pa smo potegnili na 2000 metrov in proti Cerknici, ter tudi končali tam nekje. Najdalj je prišel Jimmy, ko je pristal blizu Rakeka na neki zelo majhni jasi. Ostali, ki niso odleteli pa so jadrali visoko nad Rakitno ter tudi pristali tam, ker so tako lažje prišli do avtomobilov. Če pristaneš čisto na SZ delu rakitniškega polja, si v kakih 15 min na štartu.

Čedalje več  padalcev prihaja iz drugih klubov, saj jim je ta vzletišče čedalje bolj všeč. Preleti pa so tudi več vredni, saj je pretežno ravninsko letenje.

Če me je kdo ta dan klical, sem mu rekel, da bi danes Zabočevo moralo biti v redu, saj sem dan pred tem ob 16,40 jadral 20 minut. No, pozneje je kazalo na slab dan, a je Primož zvrtel ravno toliko, da je “preživel senco” in seveda se nam je mudilo nazaj na štart. Tokrat sem bil kot “razštelan klavir”. Še nekaj napačnih odločitev ( poskus bolj zunaj ) in spet sem bil na tleh. No, v tretje smo se izenačili in nazadnje vrteli večerno termiko (sredi doline). Skratka super. Aja, v gosteh smo imeli Mareta iz Ljubljane in Janeza z Logatca, ki se je super navozil.