Danes tudi veliko JZ in vse kislo, kot da se bo ravnokar ulilo. Najprej cincam, potem pa se odpeljem v Kižlovko, saj mi je primarna terapija odpadla in moram vsaj nekaj storiti zase 🙂 .

Ko se ustavim v dolinici, vse pokrito in temno in celo rahlo, rahlo rosi. Vendar je na poti gor brez kapljic in tudi trava je (še) suha. Piha pa enakomerno po griču gor generalni veter, kar je tukaj neobičajno.

Postavim, dvignem hrbtno na prvi poteg in po obratu stopim v zrak. Pa je tega vetra v zraku še kar nekaj, saj me nekajkrat zagunca in dvigne, preden pristanem na kolovozu.

Na poti iz doline pa že rahlo dežuje… Kot v dobrih starih časih 😉 .

Zadnje dni je bilo nekaj dežja ali močnega vetra in tudi oboje hkrati in mi ni bilo treba nikamor (nič me ne priganja 🙂 , še Erzo ne).

Danes pa imam že zadosti čakanja na boljši jutri in grem (vsaj) v Kižlovko.

Termika že dela svoje in na poti je kar čutiti nekaj vetra lepo po hribu gor (pa še enakomerno pihlja). Takoj, ko postavim, potegnem, ga po šolsko spravim nad sebe in po obratu samo stopim v zrak.

Lepo drži (presenetljivo mirno) vse do kolovoza.

Danes je pa napovedanega res veliko JZ vetra in smo že včeraj rekli, da pavziramo. Ampak ker je sonček in lep pomladanski dan, se vseeno odločim, da grem pogledati v Kižlovko.

Veter je tudi po dnu dolinice, je pa v idealni smeri, gor po griču. Komaj se privlečem gor na start (pomladanska utrujenost (?), danes so zjutraj napovedali neugoden vremenski vpliv na počutje,… zvezde so sigurno vse narobe razporejene,… inkriminirana noga me boli že od jutra … pa še star sem za povrh – vse se je zložilo na kup… 😉 ) kjer pa piha neobičajno močno (ampak ne ruva dreves…), še vedno idealno gor.

Na grobo raztegnem in se vpnem in v prvem potegu naredim zidek in idealno dvignem padalo. Po obratu stopim v zrak. Na prelomu pa me nabije gor in zgunca, komaj kaj spusti naprej, potem spusti direkt dol skoraj do podna, da nad tlemi speljem proti kolovozu kjer stopim na tla, padalo pa v sunku vrže na stran…

Ni bilo prijetno, saj bi v takem težko pazil na nogo, če ne bi bil zaključek (skoraj) idealen.

Spet je danes napovedan dober dan z zmernim JZ. Pa postaje že zgodaj kažejo kar nekaj vetra. Milan skliče zbor za Kovk ob 10.30.

Na Vrhniki se naložijo Mojca, Dušan in Milče k meni v LCja (da ne bom pešačil na start) in dol. Ko že peljemo na start, dobimo obvestilo, da je na Kovku zmajarska tekma. Nobenemu ni preveč za v to druščino/gužvo, pa še veter postopoma kar narašča (že blizu 10).

Kraševci gredo na Slavnik (mi razmišljamo, če se prestavimo na Vremščico, Lijak nikogar prav ne mika…) in smo zmenjeni. V Kozino (kjer se lovimo na obvozih) in direkt gor in prav na štart.

Piha kar močno (in sunkovito), namerimo max cca 9m/s sunkov. Pridejo Rajko, Marko in Nevidni in takoj začnejo postavljati. Veter je že precej z desne (Z, že SZ) in Marko (ki potegne prvi) se prav počasi prebija ven, stran od startnega pobočje. Tam nad prelomom pa dobi močno dviganje in je hitro nad nami.

Drugi je Peter in potem še Rajko. Od naših sem prvi naštiman, saj sem deležen kompletne podpore od preostalih treh (hvala Mojca in Dušan in Milan za postavljanje padala…, čeprav jih, resnici na ljubo, malo tudi zanimam kot dodatna sonda 🙂 ). Tik pred mojim startom pride še celotna familija Caffou (tamala kraljica seveda v kengurujčku na mamici 🙂 ).

Ob zmanjšanem vetru lepo potegnem iz prve, po obratu pa kar previdno tacam še malo, preden me končno le ne odlepi od tal. In prav nizko nad terenom (kot je meni tu običajno) nazadnje le speljem, se počasi prebijam bolj v desno proti vetru, stran od travnika, dokler mi zunaj ne zagrabi.

Rinem v desno ob pobočju ob sunkih vetra (termičnih mehurčkih), dokler ne dobim nekaj bolj konkretnih dviganj. Nizko spodaj je Rajko, ki se bori in ga že skoraj odpišem (“niti do Prešnice ne bo prišel…”), medtem ko sam v butanju počasi rinem nad grebenom do Prešnice in naprej skoraj do AC. Obrnem in nazaj, sprva nizek mimo Rajka, ki se je čudežno rešil, potem pa spet v razrukanih dviganjih nazaj proti startu.

Vmes vidim LCja, ki prav počasi pelje dol po makadamu in glede na ostale v zraku, mi je jasno, da se je Mojca odpovedala letenju. Na zadnjem pobočju proti vrhu Slavnika me v zanosu močno dvigne do 1200 nad start in višino vrha. Še malo naprej od starta in obrat nazaj.

Drugo rundo grem bolj zunaj, pa še bolje drži kot prej, vse do Prešnice in proti AC, kjer obrnem in nazaj nad pristanek, saj je 1 ura že napolnjena (in počasi imam zadosti). Pa nad tlemi še kar drži, da moram še nekaj minut pristajatii na uradni pristanek.

Ko začnem pospravljati, pripelje Mojca (hvala Mojca za logistiko). Čez nekaj časa pristane Rajko (ki ima tudi zadosti).

Malo se “sončimo” in modrujemo, da pristane še Marko, medtem ko je Nevidni toplandal in rešil svoj avto.

Naslednji je na tleh Dušan.

Marko in Rajko se odpeljeta proti Kozini, ko mi še vedno čakamo Milčeta, da se končno naveliča in pristane (je lovil dve uri 🙂 ).

Končno tudi mi pospravimo in se zapeljemo v Kozino na zaključno druženje.

Danes napovedan lep dan in bi kar nekam šel zares leteti. Sprva je ideja za Kovk, ki se mi ne zdi preveč obetaven, saj naj bi dopoldanski SV šele pozno obrnil. Potem je ideja, da se priključimo Suševemu Primožu, ki vabi na Slevico, kar zelo ustreza Pojetovemu Jožetu zaradi popoldanskih službenih obveznosti. Na koncu Pojetov Jože skliče zbor ob 11h na Vrhniki za Slivnico, kjer že nekaj časa kaže J (sem pa v sebi skeptičen do takele Slivnice zaradi generalnega SV).

Zaradi varnosti (da bom imel vso zalogo svojih padal na izbiro…) se na Vrhniki javim za prevoz in Jože in Milan se naložita.

Na Pumpi naložimo še Štusejevega Dušana in gor.

Odločim se za težko opremo, saj ob prihodu postaja še vedno kaže jug (hvala Dušan za transport na start in nadaljno podpororo pri rolanju padala…). Ampak, ko hočemo začeti postavljati, pa standardna lanskoletna Slivnica = obrne na V, pa SV, pa tudi dol, pa sem in tja, samo gor ne več.

Pride še Kurnikova Ana in udariva debato o poškodbah… Debata je obsežna, vendar kljub obilici pretečenega časa sprememb ni (noče pihniti gor in tudi vse bolj se pokriva – prej bele baze postanejo temne in se zgostijo in narastejo).

Ostali gredo na V rob preverjat tamkajšnje stanje, pa ni bistvene razlike. Počasi se z Jožetom opremiva in pod vso težo vztrajam na glavnem startu, Jože pa se prestavi na V start in odleti. Najprej pošteno zacuri, potem pobere v višave.

Tudi Ana se prestavi in nekajkrat poskuša odleteteti. Še MIlan in Dušan preneseta opremo tja, potem pa malo posije sonček in se spet pokrije – in pihne rahlo gor. Moj prvi dvig je prešibek, popravim zidek na vetrčku v drugo in v tretje dvignem lepo hrbtno, potem pa moram po obratu kar potisniti bolj proti levi v veter (in ob poskakovanju začutim nogo…) in speljem.

Pred startom je najprej precej razrukano, malo bolj spredaj v desno pa dobim močno dviganje do 1600. Jože mi je že zdavnaj izginil, vidim pa Ano, ki tudi uspe odleteti in kmalu okoli vrha tudi nabira v višave. Odletiva bolj ven v smeri Dolenje vasi, pa nekaj časa lepo drži in piska, potem pa (meni) samo še dol (kaže mi SZ, ki se zliva čez greben Slivnice). Ana odpelje še naprej ven, sam grem nazaj na greben, nekaj naberem in se vrnem pred start, kjer Milan in Dušan žalostno ždita, saj očitno piha od zadaj dol…

Vidim Ano vso nizko, ki se odpelje pristati.

Ker je vse pokrito in mračno, se tudi sam odpeljem po grebenu proti Cerknici, kjer zgleda malo bolj svetlo. Nad mesto pridem s 1100 in mislim v velikem loku pristati pri Pumpi, pa imam toliko višine, da potegnem še malo naprej v smeri Podskrajnika. In dobim šibko dviganje in zavrtim in vrtim… in me v rahlem zanosu dviguje v smeri Rakeka. Vidim, da sta tudi Milan in Dušan v zraku. Odločim se in se odpeljem v smeri Rakeka, ves čas v rahlem dviganju (brez vrtenja) pod bazo. S 1800 pridem nad Unec in podaljšam naprej nad Planinsko polje. Ciljam na Logatec, saj mi Naviter kaže V, JV.

Zdaj sem v modrini z nekaj bazami in gre samo še dol ob prikazanem SZ, ki me tudi v resnici vedno bolj ustavlja. Pred Grčarevcem se obrnem in pod Grmado, da šolsko nežno pristanem v Lipljah.

Milan in Dušan sta tudi že na tleh.

Jože pa še kar jadra nekje nad Ljubljano !!!

Pokličem Mega, ki me pride reševati, še predno pospravim do konca. Dušan gre po Milana, Mega pa me preda Mojci in Duletu, ki prihajata na popoldansko (bolj mirno) letenje. Ko Mojca pripelje na vrh, je poleg LCja še nekaj avtov – v zraku so Sašo in Martin

in Emil, ki pristane, ko sem jaz z Milanom in Dušanom že spodaj na Pumpi v “analizi” današnjega letenja.

Jože je svoje zemeljsko – nezemeljske obveznosti iz zraka predal namestniku in sam vztrajal dokler je šlo – do konca…

Tudi Mojca je lepo odletela.

Primož pa je na Slevici odpeljal nov rekord, vreden posebne obravnave !!!