Ker sem včeraj uspešno prebil led, moram danes še enkrat preizkusiti zaceljenost mišice. Vetra naj bi bilo manj in bolj prave smeri (JV pri tleh…), vendar po prihodu v dolinico nabija podobno kot včeraj (izmenično iz vseh smeri…). Prekrasen sonček poskuša pregnati hlad v dolinici in termika dela že na polno. Za razliko od včeraj pa danes občasno pihne tudi po griču gor.

Alenka mi takoj raztegne coto (niti se preveč ne trudim, da bi lepo poravnal štrikce, saj bom kar z vetrom naštimal, a ne …) in domišljavo počakam, da pihne gor. Pa ga prvič hrbtno sploh ne morem potegniti nad sebe (vseeno pazim, da ne bi preveč sunkovito poskakoval…). V drugo potegnem bolj proti V (ker pihne od tam), po obratu pa cota zaostane za mano in omahne nazaj na tla.

V tretje mi ga veter zloži v levo. V četrto se že vidim v zraku, pa se mi zaradi neodločnosti (cincavosti, ker po obratu in nekaj previdno počasnih korakih ne obremenim, kot se spodobi) padalo po nekaj korakih sesuje v desno.

V četrto pa ujamem ravno pravi veter gor in končno spodobno odletim. Po prelomu me butne gor in kar drži in nad poljem še enkrat dvigne, da elegantno priletim do kolovoza, kjer nežno stopim na tla…

Ampak, kljub tolikokratnemu slow motion “poskakovanju”, noga vseeno ne opozarja z dodatnimi bolečinami in sem zopet vesel kot radio…

Končno sem se opogumil, da stestiram zaraslo (?) mišico. Zmanjšane obremenitve primarne terapije (da se stvar ne ponovi, saj se vendarle bliža 7 desetletje 😉 ) in dodatna fizioterapija mojih dveh terapevtk so sicer spodbudne, vendar mi je tovrstna obremenitev ( =sekundarna terapija v Kižlovki) sicer še odsvetovana, dokler se mišica popolnoma ne zaceli.

Ampak res ne morem več zdržati in se danes spravim v dolinico.

Ker imam dodatno moralno in zemeljsko oporo, je padalo pripravljeno takoj, ko prideva na vrh. Se vidi, da me dolgo ni bilo tukaj, saj je nešteto blatno svežih (še nepotacanih) krtin in od merjascev razkopanih lukenj. Ampak vse to ni nič, proti vetru, ki danes prbija od vseh strani (le lepo po griču gor ne…).

Na srečo mi coto drži Alenka, ko pihne po pobočju dol in ga hoče posvaljkati in prav tako, ko završi suho vejevje, kadar prbije veter z leve (od Z). Vpet hrbtno stoično čakam na idealen trenutek, ki ga ni.

Potem v stranskem vetru dvignem prvič in mi ga odpelje in sesuje na stran, da v drugo le stabiliziram padalo nad sabo in se porinem čez rob (previdno obremenjujoč desno nogo). Močan veter po dolini gor me ustavlja in zgunca nad polje, kjer pristanem na mehkem blatu.

Vesel kot radio, saj je noga prenesla test 🙂 . Da bi pa šel še enkrat gor (zaradi kratkega skokca), pa me v teh sunkih vetra vseeno NE mika…