Padalska jata

Danes pa si res želim že enkrat bolj zares odleteti. In se prijavim za Slivnico, ki jo Jata organizira za popoldan.

Zbor ob 11.30 na Vrhniki, kjer naložim v LCja Erza, Milana, Jožeta in še JanKa in v Cerknico. LC kar od zadaj gor, na Petrolu pa se k Dušanu naložita še Mega in Jean. Le še nekaj flik snega in topel sonček in pravšnji veterček, ki občasno pihne močneje, včasih pa skoraj ugasne (tako dobrih razmer ne pomnim…). Sam vzamem kar lahko opremo (Rook2 ML Klemen in tangice), saj mi je le do tega, da startam in pristanem brez problemov in ne bi kolovratil s težko opremo po startu, dokler ne vidim, kako se bodo obnašali moji sestavni kosi skupaj po 2 mes. Če bo vse OK, pa naprej.

Ostali tudi postavljajo in se naštimavajo in prvi odleti Pojetov Jože, za njim še Erzo. Čeprav so razmere idealne, v prvo zrušim padalo na stran, saj sem preveč zategnjen, ko previdno tacam ob startu. Pa še rahla kravatica je na padalu, ki mi jo Mega in JanKo hitro odpreta in spet postavita padalo.

V drugo lepo odletim in pred pobočjem me takoj nabije nekaj gor nad višino starta, kjer že vrtita Erzo in Jože. Zavijem v desno in ob pobočju proti Cerknici in bolj ven, saj ne nameravam preveč vrteti ali nabirati. Je pa kar živahno termično (=razrukano). Kljub temu, da sem stran od pobočja, me kar drži in še nekajkrat dvigne, dokler nisem že daleč zunaj in se počasi odpeljem na pristanek, kjer idealno stopim na tla.

Vesel kot radio, saj nisem imel nobenih težav.

Ostali pa vrtijo in nabirajo, medtem ko sam pospravim in se prestavim do Pumpe. Prvi pristane JanKo, ki ga grem pobrati proti letališču.

Medtem je na tleh tudi Dušan.

Emil in Martin počakata na Pumpi, da se trije pristali prestavimo k njima in gor, da rešimo vse 3 avte. Z vrha odpeljem proti Blokam, kjer so Jean, Mega in Erzo že na tleh.

Vendar najprej podaljšam do Sodražice, kjer kot zadnji pristane Jože.

Nazaj grede pobereva še Erza in Mega (Jean je medtem že dobil štop) in v Cerknico, kjer sta tudi Emil in Martin že pristala.

In naprej na Vrhniko. Proti LJU pa spet zastoj, zato na staro cesto, kjer pa čakam(o) celo uro, da se prebijem mimo delovne zapore. Ker je tudi J obvoznica zabasana, je vsaj po S tekoč promet, kljub gužvi in delovnim oviram na večini trase…

Spet je sončen dan z manj vetra (še vedno pa so S, SV tendence…) in že razmišljam o kakšnem enostavnem letenju za začetek (start, kamor se lahko pripeljem z vso robo…). Včeraj je bil močan veter, predvčerajšnjim dež in nočem spet riniti v dolinico vsak dan, da me spet ne zagrabi serija…

Ampak za vsak slučaj grem najprej v Kižlovko. Sonček, termika občasno naredi lep veterček tudi po griču gor. Potegnem hrbtno in iz prve odletim solidno. Drži pa ne preveč solidno.

Bližnja jata se potem odloči za Zavrh (Slevica V, SV), ki pa mojim trenutnim kriterijem še ne zadošča

Danes mi na medicinski fizioterapiji moja Vesna svetuje, da zdaj pa že lahko začnem počasi obremenjevati mečno mišico, saj je stanje spodbudno in naj grem na kakšen manjši ravninski sprehod ali kolo. Takoj ko zaključiva se odpeljem v KIžlovko.

Zopet krasen sonček (više veliko JZ), v dolinici manj vetra kot zadnja dva dneva, čeprav termika občutno (lepo) dela.

Ker sem sam, si na Stari v miru naštimam robo med krtinami in naštudiram cikle, da ujamem lep interval vetrčka po griču gor. Coto lepo dvignem nad sebe in po obratu stopim v zrak. Na prelomu me nabije gor in potem še dvakrat, da z lepo višino pridem nad kolovoz, kjer pa me na hitro spusti na tla.

Vse po šolsko idealno in vesel kot radio že tretji dan zapored…

Ker sem včeraj uspešno prebil led, moram danes še enkrat preizkusiti zaceljenost mišice. Vetra naj bi bilo manj in bolj prave smeri (JV pri tleh…), vendar po prihodu v dolinico nabija podobno kot včeraj (izmenično iz vseh smeri…). Prekrasen sonček poskuša pregnati hlad v dolinici in termika dela že na polno. Za razliko od včeraj pa danes občasno pihne tudi po griču gor.

Alenka mi takoj raztegne coto (niti se preveč ne trudim, da bi lepo poravnal štrikce, saj bom kar z vetrom naštimal, a ne …) in domišljavo počakam, da pihne gor. Pa ga prvič hrbtno sploh ne morem potegniti nad sebe (vseeno pazim, da ne bi preveč sunkovito poskakoval…). V drugo potegnem bolj proti V (ker pihne od tam), po obratu pa cota zaostane za mano in omahne nazaj na tla.

V tretje mi ga veter zloži v levo. V četrto se že vidim v zraku, pa se mi zaradi neodločnosti (cincavosti, ker po obratu in nekaj previdno počasnih korakih ne obremenim, kot se spodobi) padalo po nekaj korakih sesuje v desno.

V četrto pa ujamem ravno pravi veter gor in končno spodobno odletim. Po prelomu me butne gor in kar drži in nad poljem še enkrat dvigne, da elegantno priletim do kolovoza, kjer nežno stopim na tla…

Ampak, kljub tolikokratnemu slow motion “poskakovanju”, noga vseeno ne opozarja z dodatnimi bolečinami in sem zopet vesel kot radio…

Končno sem se opogumil, da stestiram zaraslo (?) mišico. Zmanjšane obremenitve primarne terapije (da se stvar ne ponovi, saj se vendarle bliža 7 desetletje 😉 ) in dodatna fizioterapija mojih dveh terapevtk so sicer spodbudne, vendar mi je tovrstna obremenitev ( =sekundarna terapija v Kižlovki) sicer še odsvetovana, dokler se mišica popolnoma ne zaceli.

Ampak res ne morem več zdržati in se danes spravim v dolinico.

Ker imam dodatno moralno in zemeljsko oporo, je padalo pripravljeno takoj, ko prideva na vrh. Se vidi, da me dolgo ni bilo tukaj, saj je nešteto blatno svežih (še nepotacanih) krtin in od merjascev razkopanih lukenj. Ampak vse to ni nič, proti vetru, ki danes prbija od vseh strani (le lepo po griču gor ne…).

Na srečo mi coto drži Alenka, ko pihne po pobočju dol in ga hoče posvaljkati in prav tako, ko završi suho vejevje, kadar prbije veter z leve (od Z). Vpet hrbtno stoično čakam na idealen trenutek, ki ga ni.

Potem v stranskem vetru dvignem prvič in mi ga odpelje in sesuje na stran, da v drugo le stabiliziram padalo nad sabo in se porinem čez rob (previdno obremenjujoč desno nogo). Močan veter po dolini gor me ustavlja in zgunca nad polje, kjer pristanem na mehkem blatu.

Vesel kot radio, saj je noga prenesla test 🙂 . Da bi pa šel še enkrat gor (zaradi kratkega skokca), pa me v teh sunkih vetra vseeno NE mika…