Končno po dolgem času spet en (zaresen) novnov start.
Smo se že včeraj z Mojco in Meto pogovarjali, da bi šli v Posočje na Ozben nad Kobaridom (za nas še neodleteni start), če bo le vreme in veter taprav. Meni pa sploh velika želja, saj že dolgo, dolgo nisem letel v Posočju (po mojem nazadnje pred 8 leti, aprila 2018 !!!!).
In zjutraj napovedi res kažejo , da bo zmeren veter JZ smeri in brez ploh ali neviht v tistih krajih (na termiko raje pozabim(o) ). Mojca je z Meto seveda takoj za (pa ne prezgodaj zaradi pomladanske termike).
Ker ob jutranjem poizvedovanju o vetrovno vremenski situaciji v Kobaridu od Korenovega Jakoba izvem, da je cesta na Ozben prevozna po novem tudi za osebne avtomobile, se ob 11.30 na Vrhniki z Meto prestaviva Mojčin Porsche (Mojca uživa polagati idrske ovinke…) in gasa na Kalce, kjer se pridruži še Mega.
Skozi manjšo ploho v idrski dolini do modro osončene doline Soče, ko iz temačnih idrskih grap pri Tolminu pridemo na odprto. Nadaljujemo do Kobarida pod modrim nebom (občasne bele bazice). Ker je še zgodaj (okoli 14h) in ker postaja na Kobariškem Stolu neusmiljeno narašča v sunkih čez 10, se najprej ustavimo v prvem kampu Rut, kjer Mojca in Meta obujata spomine. Osvežimo se s hladno pijačo in opazujemo mimoleteče padalce (nekaj po Live, nekaj v živo).
Naslednji postanek je v Kobaridu pred zaprto trgovino Planika in potem v naslednjem kampu Koren. Ker Jakoba trenutno ni v kampu, ni več izgovorov za zavlačevanje in moramo naprej proti Drežnici, kjer zavijemo z glavne ceste na stransko proti Ozbenu.
Cesta je resda na (nekdanjih) kritičnih mestih betonirana, vendar Mojco vseeno boli srce, ko se vzpenjamo po mestoma kar razdrapanem makadamu. Končno smo na travničku za startom (Mojca si globoko oddahne) in skozi gozdiček gremo brez opreme na prelep start, kjer pa na momente še kar pošteno pihne (sunki na Stolu proti 15…).
Sončimo se in modrujemo in opravljamo osnovne življenske potrebe.
Vmes prideta dva (s Kobale v Kobaridu scurjena) padalca, ki se počasi pripravita in odletita med ustreznimi presledki termičnih sunkov. Sprva nekaj pobereta, potem nas glasen pok nad nami kar prestraši (očitno je enega pošteno zaklofalo).
Nekaj kasneje pa postopoma v močnem dolincu pristaneta ob Petrolu spodaj v Kobaridu.
Mi še nekaj časa modrujemo, dokler sunki na Stolu le malo upadejo (s 15,5 na 14), da se počasi tudi sami pripravimo.
Ob 16.45 gre v luft Mojca, jaz takoj za njo (ob sekundiranju Mete in Mega) in kot zadnji še Mega (kar nekaj časa kasneje, saj veter piha vedno bolj s strani).
Z Mojco hitro pobereva nad vrh Ozbena in kruzava sem in tja, čakajoča še na Mega. Razen redkih termičnih sunkov je jadranje prava poezija.
Pridruži se še Mega in je kmali pri naju in tudi nad nama. Malo še kruzamo sem in tja, potem Mega potegne kar zunaj po dolini v smeri Tolmina, midva pa za njim. Vse drži in le občasno malo zgubimo, pa hitro spet popravimo. Visoko nad kampom Gabrje mimo Kobale. Mega potegne naprej čez Tolmin proti Mostu, pa obrne nižji pri Podljubinju in zapelje nazaj proti uradnemu pristanku pod Kozlovim robom.
Tu pa še kar nekaj časa traja, preden se spravimo na tla (niže kot smo, bolj je razburkano).
Mojčin let
Zoranov let
Megov let
Še preden začnemo pospravljati, je Meta že pri nas. Potem pa še na zaključno druženje v Labrco z razgledom na Sočo (in s prehranjevanjem).