Mateja se je že včeraj prijavila v jato, da bi malo obnovila stik s padalom in seveda z jato. Rehabilitacija je skoraj zaključena in treba se je aktivirati. Manca je bila že včeraj glavni strateg, tako, da se je meni treba samo zbuditi zjutraj (pravočasno) in poklicati Manco, da dobim navodila :-), kako in kaj. Imamo plan A  (jutranji SV->Grmada, potem še vedno SV->Govc, popoldanski JZ->Lijak) in plan B (jutranji SV->Grmada, če se veter bo držal napovedi ali pa se ne bo -> Kikiriki Sever ali Kikiriki normal, popoldanski Z in nevihte v JZ SLO -> Tičarija pri Buzetu). Erzo nedosegljiv v deželi TižuleMižule. Samsa nekje rabota, Slejko solo na Tolsti vrh ali Kriško goro – vabi. Ostali se ne javljajo…

Naložim Matejo (Lju), Manco (Vrhnika), Mega (Unc) in gasa Grmada nad Planino. Na startu piha prav, vendar močno. Mega bo sonda in se med rotorji in nabijanjem in redkih trenutkih normale vrže v zrak. In ga odšejka ven in odlifta gor in visi tam v nebesih s 4 naprej in ni preveč optimističen. Se odloči, da ima dovolj in gre dol (počasi, pa zihr 🙂 ). Medtem postaviva midva z Manco, Mateja pa se odloči, da se ne bo v teh rotorjih razgibavala in vračala med padalce.

Ko Mega že pospravi in je že dodobra prirasel na travnik spodaj pri britofu, se zgoraj situacija rahlo umiri in po moji vztrajni vaji hrbtnega starta uspem odleteti. Mene nič ne liftne, oziroma me, samo ne gor ampak dol v dolino (odšejka pa me, kot se spodobi) in ko se že skoraj pripravim za pristanek, se le zrinem do roba pobočja Grmade, v katerega nabija SV in lift spremeni smer. Kmalu sem na višini starta (ko so me že vsi pokopali v britof spodaj) in čez in na 1100 in se peljem sem in tja. In je tudi Manca v luftu in jo Mega hvali, kako lepo gre naprej v veter in sem in tja. Potegnem v smeri Grčarevca in se na 2/3 poti obrnem nazaj (spet rinem v veter s 14) in do starta in še malo sem in tja in na 1300 in ven v smeri Unca in imam dovolj, ker moramo naprej glede na plan A.

Zoranov let

Ves čas imamo na zvezi Erza (ki je s podjato na Zavrhu in dela nove mejnike v zgodovini završko-vrhniškega letenja. Mateja vadi na pristanku dviganje padala in rešuje svoj prepletajoči tripartitni problem (1.zaključne težave s poškodbo, 2.vrnitev odpisane=neuletenost, 3.novo padalo – to se je ona spomnila, prosim, da ne bo pomote) ob Megovih nasvetih in pomoči.

Pospravimo ko pride na tla tudi Manca (ki jo komaj sklatimo z neba, ker bi kar visela in drajsala gori, kot da nimamo plana A in plana B).

Erzo je zjutraj zaspal, tako da se ni mogel pravočasno priključiti jati in je organiziral podjato na Zavrhu :-), ki se je je udeležil še Mirko (ki mogoče ni zaspal, se pa tudi ni ne javil, ne zanimal, kje se bo kaj dogajalo) in pridruženi ptič brez gnezda Jožef Pojetov.

Erzov komentar leta: Najbolj sem vesel, ker mi je ratalo, ko sem se po pol ure leta na grebenu, vseeno odpeljal z Javorča z 800 na Vrhniko, na edini sonček, ki me je s 500 spulu nazaj do baze nad Ulovko, to pa je tam, kjer sem upravnik.

Erzov let

Komentarji (5)

• 1.Jože Poje : Odlično! [01.06.2013 19:14]
• 2.Marjan Ipavec : Bravo! [01.06.2013 19:19]
• 3.Franci Reven : V domačem peskovniku se dobro znajdeš,čestitam. [01.06.2013 20:17]
• 4.Andrej Samsa : Usa čast! [01.06.2013 20:32]
• 5.Ivan Menard : No…zlo dobr..če drugič priletiš v Idrijo dobiš pa Žlikrofe. [01.06.2013 22:00]

Jožefov let

Po ovinkih mimo Strmce in nadalje mimo Slejkove domačije do Razdrtega, dol v Dolino in pri Selu do Branika (vmes zvemo, da na Lijaku čakajo na boljše čase, ko se bo dalo leteti (če se bo)), da je nad Čavnom grda črnina in da pred Branikom rahlo dežuje.

Pogumno gor na start, kjer eni upajo, da ne bo nič in itak narobe piha in ne bo treba, pa se izkaže, da je en rahel SZ in sploh še ne dežuje in da BO treba. In grem nazaj v avto po svoj cota klase komplet, pa Manca tudi in že postavljava.

Odletiva brez zapletov in v rahlem rosenju potoneva v pristajalno travo do ramen.

Zoranov let

Na pokošeni zaplati pospraviva v že močnejšem rosenju in do LCja, ki je z Matejo in Megom že na cesti.

Kaj zdaj? Od plana A je ostal še Lijak, ki ni uporaben (in tudi ne bo, kakor kaže nebo). Zato pa se pojavi ideja o Socerbu (ali je bil tudi mogoče nekje v planu B, ali pa že kak plan C) in Mateja odpelje v tisto smer (jaz sem danes navigator, ki spremlja z elektroniko vreme, vetrove in ceste…). Pri Sežani že uliva, in ko pridemo mimo Kozine skozi predor Kastelec, še vedno ne neha (v resnici še bolj pada).

Tam daleč na J je nekam bolj svetlo in hočem na Kikiriki (pa saj je končno to del enega od planov). Gasa dol, pa gor, pa sem in tja in smo sredi vesoljnega potopa na Kikirikiju, kjer piha burja in odnaša curke vode. Čeprav bi Kikiriki S ustrezal smeri vetra, nihče noče, da bi šli pogledati še tisti start (ker bi nas najbrž burja in iz nebes zlivajoča se voda odplaknila po pobočju).

No pa gremo nazaj na S, kjer se malo bolj svetlika… Vmes omenim Glem (moja standardna fraza v tem področju), pa me ostali trije izsmejijo. Pa spet nazaj gor po viaduktu do Kozine. Tu je že skoraj popolnoma jasno in že sije sonček in se blešči modrina neba in se spomnim na mojo bolečino: Sv.Križ.

Pa gremo do Materije, malo lutamo po lokalnih cestah in smo v blatu parkinga sredi namočenih travnikov. Cota gre z mano na vrh, kjer ne piha nič. Ostali zavijajo oči in se poskušajo malo pogreti na redkih sončnih žarkih, jaz upam na kakšen močnejši piš, potem pa se predam in odstopim.

Nazaj proti Kozini (kjer lakota že preti odpreti LCja trdna vrata) in naprej proti Postojni se vreme spet malo poslabša (Vremščica, DA/NE, saj piha narobe, jaz lačna, grem ven iz avta, vi pa kakor hočete), pa obstanemo v Postojni v restavraciji pri stadionu. Situacija se umiri, dneva in upov je konec in po zaključku prehranjevanja samo še po ovinkih od zadaj pod Strmco (kjer je Andrej malo prej preveril, da piha dol in sta Emil in Redstar ugotovila, da tudi na Grmadi ni nič več uporabnega vetra) do Unca, kjer Mega pobegne iz avta in pusti v LCju vse razen padala  (najbrž se je bal, da bi ga še kam zvlekli…) – čevlje, kapo, UKV postajo, tri hlebce po naročilu spečenega kruha v Pekariji Zorman… V nalivu naprej do Vrhnike, kjer predam Erzu novodošli tracker za Mirka, izstopi še Manca in na dokončen razlaz z Matejo v LJU in konec ENEGA SUPER DNEVA, prepolnega dobre volje in dogajanj… :-). Pa še celo leteli smo vmes…