Manca je polagala vse svoje upe v današnji dan (saj je že predolgo hodila za statista na starte in pavzirala). In da ne bi kaj falili, je seveda izbrala Lijak, kot najbolj zihr varianto za izpolnitev želja (potrebe). Ob 1.20 na Vrhniki v LCja Manca in Erzo in na Uncu Mega in brez kolebanja direkt pod Lijak.

Med potjo veter SZ, na Kovku 8/11 burje, ampak Lijak mora bit, ker vedno JE. Zgoraj nad startom črnina in vse pokrito, piha ven iz Lijaka. Nekaj tujcev sicer pospravlja robo po letenju (?), domači in ostali pa sedijo in čakajo, da bo. Pa ni.

Posvet jate: gremo na Trstelj S (na S pobočjih sije sonček), pa Erzo ga še nima. V trenutku, ko se odpeljemo, pokliče Ščuka/Riba/Skuša/Nevidni/Klokan da Slavnik kliče in da garantirano BO (bo šel tudi sam gor, če nas ne bo…).  Pod viaduktom pred avtocesto se ustavimo na drugi posvet: Trstelj (kjer še vedno sije sonček) ali v obljubljeno (neznano) deželo ? Vključimo logiko, ki pravi, da če bo Slavnik zajeb, ostane še vedno Socerb (ki mora bit še do noči). Erzo se odpove 1 kom.garant novnov-emu za zveličanje neznanega in že drvimo nazaj na Razdrto-desno Kozina-cikcak Prešnica-šodr in zabremzamo ob uradnem pristanku v idili  širnih kraških travnikov pod Slavnikom.

Peter ustavi minuto za nami. Pristop v LCja in po ostankih ceste gor na Slavnik, naprej okoli Grmade in parking. Poševno gor na travnik in že postavljamo. Piha rahlo gor ali nič. Še vedno smo skeptični.

Peter potegne in zavrti pod oblak. Erzo s popravkom za njim, Manca in jaz ob budnem viteškem nadzoru in potem še Vitez.

Ko se bašem v sedež, si zbijem telefon s prižganim FlyMe iz kokpita in ga ujamem v naročju, ga zadržim z zobmi, da snamem rokavico in odpnem zadrgo in vtaknem v žep in potem lahko začnem JADRATI. JADRATI z veliko, ker naslednjo uro navijamo, jadramo sem in tja in ven pod oblake in ob pobočju in uživamo, da se vsem smeji. Ko se plohe od zadaj (smer Učka, smer Ilirska) začnejo približevati in ko se nad nami nabere res ena grda črna gmota, se odpeljemo ven in pristanemo. Manca, Mega in jaz na uradnem.

Zoranov let

Zoranov let

Erzo in Peter malo naprej od letališča Črnotiče.

Erzov let

Erzov let

Mi trije pospravimo (jaz imam še manjšo čistilno akcijo mojega bivšega lepega, skoraj novega zica), do Podgorja s Petrovim avtom, kjer skipava Manco in tovor in počasi in previdno gor (Mega res vozi z občutkom). Nazaj grede razloženo naložim v LCja, pa do Črnotič, kjer poberemo še Erza, predamo Petru avto (in ga preveč ne hvalimo za odlično izbiro – da mu ne stopi v glavo…) in se vsi veseli kot radio poslovimo.

Še manjši nakupovalni pohod v Tuš-Kozina pa naprej (nazaj) proti LJ (LJU). Danes je bila pa res TAPRAVA IZBIRA (da smo se pustili zapeljati Ščuki 🙂 ).

Članek "Krila – Slovenska letalska revija" junij 2008, Avtor: Marko Malec

Od takrat, ko je na vrhniki poletelo prvo jadralno letalo vrabec, je minilo že precej več kot pol stoletja. Eden izmed tistih, ki so ga preizkušali, je bil Vrhničan Janez Oblak, zdaj pa že nekaj časa gradi svoje letalo Pegaz.Takšnega podviga se ne loteva prvič. Leta 1991 je izdelal letalo Avid Flayer, ki ga je kupil po kosi in nato sestavil; za zdajšnjega pa je kupil le motor, propeler in podvozje, vse drugo je naredil sam.

Tako bo letalo z izjemo omenjenih delo, pločevine in cevi v veloti plod njegovega dela. Zakaj gradi že več let, pove podatek, da je moral samo za krila narediti nekaj več kot 370 različnih sestavnih delov. Janez upa, da bo njegov Pegaz kmalu letel, saj ga je treba le še pobarvati. Jaznez Oblak je kljub častitljivim letom, saj jih ima že več kot 70, še vedno poln življenske energije in intelektualnega zdravja, kar za pilote niti ni neobičajno. Njegova življenska zgodba je polna različnih doživetij in pripetljajev že zaradi narave njegovega dela, saj je bil rezervni pilot nekdanje jugoslovanske vojske in eden izmed redkih, ki so imeli v prejšnji državi dostop v Natove razvojne centre. Do neke mere je preživeta s skrivnostmi, ki nam, navadnim državljanom, ne bodo nikoli znane in bi bile vredne objave v knjjižni obliki.

O izdelavi Pegaza pravi: "Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil pri gradnji Avid Flyerja, sem po naročilu neke stranke sodeloval še pri gradnji trupa in montaži motorja na letalu Zen Air, za neko drugo stranko pa sem delal krila na letalu KR 2. Potem je počasi dozorela želja da bi tudi zase naredil letalo, ki pa bi moralo biti boljše od predhodnika, torej avid flyerja. Sredi devetdesteih let prejšnjega stoletja sem imel enkratno priložnost, da sem si z ZDA ogledal veliko letalsko razstavo, na katerih mi je takoj padel v oči eden od razstavljenih modelov. Letalo je letelo izjemno počasi, a bilo hkrati dovolj hitro. Ker sem se izučil v kovinarski stroki, je dodaten jeziček na tehtnici odločitve, pomenila njegova kovinska konstrukcija. Po drugi strani sem videl tudi možnost še kakšne izboljšave ali inovacije na njem. Začel sem poizvedovati, kako bi se dokopal do njega; leta 1995 mi je uspelo pridobiti načrte zanj. Letalo se je imenovalo Pegaz."

Pribljižno dve leti je potreboval za vse priprave, nato je začel kupovati material.

"Gradnja Pegaza se je močno razlikovala od gradnje avid flyerja – tega smo kupili vkosih in nato sestavili, za pegaza pa sem dobil le motor, propeler in podvozje, vse drugo sem moral izdelati sam. Tako je pegaz, z izjemo omenjenih delov, pločevine in cevi v celoti plod mojega dela. Zakaj gradnja napreduje tako počasi pove podatek, da sem moral samo za krila izdelati kar 374 različnih kosov. Zdaj je letalo zgrajeno le pobarvati ga je še treba."

In zakaj se je odločil, da si bo sam izdelal letalo?

"Zelo cenim tisto kar naredim sam. Po drugi strani nisem več mlad in sem že precej let v pokoju. Tako mi gradnja letala daje življensko silo, ki me žene naprej. Imam kaj početi pa še samemu sebi se zdim koristen."

Vsi kovinski deli so "doma narejeni". 

Janez upa, da bopegaz letel še letos. Se mu bo torej po 3000 urah letenja v motronih letalih in malce manj kot 1000 jadralnih urah vendarle uresničila želja, ki jo je gojil že od otroštva, da bi imel svoje letalo, ki bi bilo plod njegovega dela? Če se mu bo, bomo takrat poleg tudi mi in zagotovo boste o tem lahko brali tudi v naši reviji.

Marko Malec

Rezultati 2008 Jadralno padalstvo

3. mesto klubsko KVL – Slovenska Liga 2008
2. mesto Jurij Vidic – Slovenska Liga 2008
5. mesto Primoz Susa – Slovenska Liga 2008
8. mesto Miha Razinger – Slovenska Liga 2008
10. mesto Marko Novak – Slovenska Liga 2008

-Odprava Brazilija 2008

-3. mesto Miha Razinger – Himalayan Pre PWC v Biru

-38. mesto Primoz Susa – skupno PWC svetovni pokal 2008

-Prelet Boštjan Debevec; Lijak (Nova Gorica) – Senj 10.08.2008

-1. mesto klubsko KLV državni prvak v preletih 2008
-3. mesto Jurij Vidic – Državno prvesnstvo 2008
-6. mesto Miha Razinger – Državno prvesnstvo 2008
-13. mesto Marko Novak – Državno prvesnstvo 2008
-19. mesto Primož Suša – Državno prvesnstvo 2008

 

-21. mesto Jurij Vidic 10th FAI European paragliding CH Serbia 2008

-3. mesto Marko Novak – Istra Open 2008
-26. mesto Andrej Erznožnik – Istra Open 2008

-2. mesto Primoz Susa – 8th. Ratitovec Open 2008
-5. mesto Jurij Vidic – 8th. Ratitovec Open 2008
-11. mesto Miha Razinger – 8th Ratitovec Open 2008
-29. mesto Marko Novak – 8th Ratitovec Open 2008 

15. mesto Primoz Susa – PWC svetovni pokal italija 2008

———————————————————————————-

Rezultati 2007 Jadralno padalstvo

-2. mesto klubsko Slovenska liga 2007
-4. mesto Vidic Jurij – Slovenska liga 2007
-7. mesto Primoz Susa – Slovenska liga 2007
-21. mesto Erznoznik Andrej – Slovenska liga 2007

-1. mesto klubsko KLV državni prvak v preletih 2007
-4. mesto Marko Novak – Slovenian open 2007
-5. mesto Jurij Vidic – Slovenian open 2007
-8. mesto Primoz Susa – Slovenian open 2007
-19. mesto Andrej Erznoznik –  Slovenian open 2007

-1. mesto Primoz Susa – Ratitovec Open 2007
-7. mesto Jurij Vidic – Ratitovec Open 2007
-18. mesto Dejan Adamovič – Ratitovec Open 2007

 

 

Zjutraj Manca nepričakovano sporoči, da je v Izoli (očitno je Adonisev glas iz daljave prevladal in jo obrnil za 180 stopinj sredi noči…) in da je doli sonček. Ker sem jaz določen za današnjega padalskega stratega, seveda to lokacijo hitro vključim v kalkulacije… Mega je za, Erzo se ne javlja na vztrajno zvonjenje, Manca čaka, da pridemo dol. Plan A je KP->Poljane, potem pa Gaber ali Socerb ali sprotna improvizacija, saj je v višavah napovedan S, v sredini pa SZ, ki bi potem naj obrnil bolj na Z, pri tleh pa JZ že kmalu, vprašanje kaj bo zares….

Mega udeležbo prekliče iz osebnih razlogov, tako da mu na Uncu samo predam včeraj pozabljene stvari in naprej proti Kp. Vmes se slišim še s Slejkom, ki gre z Andrejem in ekipo plezat v Vipavo in planirajo popoldanski let s Čavna (Kucelj). Mogoče pa se kako skombiniramo…

Pri Kp se dobiva z Manco, zapeljeva njen avto na pristanek in z LCjem gor na Poljane. Start zanemarjen, nepokošen, brez trakcev in še moker povrhu (od ulivanja zadnjih dni in pretekle noči…). Piha pa lepo gor (rahlo z leve – SZ), kot tu še ni nikoli ob naših obiskih. Ne glede na goščo se takoj odločim za start, Manco pa mine, ko si od blizu ogleda start.

Pomaga mi postaviti coto in potegnem in odletim. Za jadranje je premalo vetra, zato se samo odpeljem na pristanek v metrsko travo.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, je Manca že pri meni.

Kam sedaj? Vreme je tu na obali ugodno, vendar piha SZ. Nad Črnim kalom je bil ob moji poti dol že nekakšen Z. Zato se odločiva za prvi postanek pod Gabrom.

Med potjo se oglasi Erzo, ki organizira popoldansko ekipo na Slivnici, saj tam baje piha že J in je sonček prebil oblake na Ljubljanskem in Cerkniškem. Pod Gabrom skoraj ni vetra, ko pa pihne, pihne malo od tu, malo od tam, predvsem pa se nama zdi, da s SZ. Socerb se nama zdi logistično prezahteven, zato se prijaviva za Slivnico.

Med potjo nazaj še malo pogledujem na Vremščico, pa je zračni prostor okupiran z letalskim mitingom, na avtocesti pri Kozini zastoj, plezalci izpod Gradiške ture javljajo zabasan Čaven in upajo vsaj na odbasan Nanos – kasneje. Midva nadaljujeva (seveda vsak s svojim avtom) do Unca, Manca naloži Mega (ki je sedaj tudi operativen) in pri pumpi v Cerknici se združimo. No, mi trije, ker je Erzo z Mirkom že na poti gor.

Na startu še komaj piha gor, občaso že od zadaj in vse je že skoraj zaprto z oblaki (kje je zdaj tisti obljubljeni sonček…:-) ? ). Mirko in Erzo sta že postavljena in odlaufata v brezvetrju naprej. Mega hitro postavi še meni malo nižje, ker tisto, kar še piha, piha že čisto z desne (Z). Potegnem že med redkimi dežnimi kapljami  in se odpeljem na pristanek k seniku ob Erzu, kjer je vsaj malo pokošeno.

Erzov let

Erzov let

Podrajsam s svojim lepim (skoraj) novim sedežem po blatni travi in je konec leta.

Zoranov let

Zoranov let

Skupaj pospraviva, počakava Mirka, da naju pobere in še na zaključno druženje v Mantovo… Na Nanosu pa kot kaže, tudi ni bilo nič…

Je pa Emil pokazal, da se je dalo. Na Kovku

Emilov Kovk

Emilov Kovk

in še lepše na Socerbu…

Emilov Socerb

Emilov Socerb

Komentar na Emilov Socerb 🙂

  • Uroš Novak : Prvi doma [02.06.2013 20:54]
  • 2.Zoran Gaborovič : Bravo, sem vedel, da bi morali danes sem… Je bilo v planu A, pa smo ga modificirali, ker je baje Slivnica obetala… :-)[02.06.2013 20:58]
  • 3.Andrej Erznožnik : dej no Zoran, si pa že kot Breščak, ko je rekel: “saj sem vedu da bi moral sem” in si je domišljal, da bi odletu ravno tako. Bili smo na zavrhu pihalo je gor, jadrali na vetru, on pa je mogoče scuril. Emil pa je tedaj sam, na veter pretežno dol, odletel na Slivnici in pobral visoko. —– Si napisal, da socerb ni bil izvedljiv, ker ni bilo logistike… Slivnica je bila danes za namotat 1h pred našim prihodom (na štartu sva bila pol ure pred vami) [02.06.2013 22:26]