Zjutraj sem imel norišnico v službi in tolažilo me je ednino to, da bomo danes leteli. Tudi Erzo ima gužvo in ne bo mogel pred 13h, se je pa prijavil Mare, ki je danes skombiniral letalni dan. Tudi Mega je danes spet normalen in ob 13.45 pobereva Erza, ki da idejo, da gremo na Nanos. Mega se odpelje do Raztrtega, kjer pusti avto, prisede k nam in dol v Vipavsko in gor mimo lovske do Vojkove koče.

Tu je malo ledu in snega, zato se ne odpeljemo na start, ampak tistih 53m do vršnega pobočja pod anteno odpešačimo. Okoli antene se valijo meglice in tvorijo bazice, zato hitro postavimo. Ne sicer proti V, kot smo predvidevali (visoko gori je SV), ampak proti J, od koder piha po pobočju gor. Mega pomaga postaviti nama z Maretom in drug za drugim sva hitro v zraku.

Zapeljem malo desno proti meglicam in kmalu zagrabi in začnem nabirati in navijati in sploh je super. Občasno poruka, večinoma pa je uživancija blizu vršnega J pobočja Nanosa. Erzo in Mega se nekaj obirata in prestavljata sem in tja po startu in izkaže se, da je veter pojenjal, pa malo obrnil smer (Erzo odleti po grebenu proti V), potem pa se spet malo obrne na J in starta še Mega. Nato vsi štirje vijugamo med oblaki, skalami in drug med drugim in pazimo, ko kdo izgine v meglice, da se ne bi od kod nepričakovano pojavil. Občasno bolj zunaj, pa spet ob pobočju, kjer je lažje nabrati. To traja kakšne pol ure, potem pa postane Erzu dosti in po postaji (ki ju imava samo midva !) sugerira, da nehamo drajsati okoli vrha in nekam odletimo. Odpelje se ob grebenu proti Z. Najprej se mi zdi, da gre v oblake, ampak ko sem malo niže, pod njimi, se lepo (sicer malo mrčasto) vidi po Vipavski dolini. Za nama se zapelje tudi Mare, Mega pa se je prostovoljno (?) že prej  javil, da bo pristal na Razdrtem pri svojem avtu in opravil pobiralno akcijo. Počasi tonemo ob grebenu Nanosa, enkrat neprevidno zavrtim, ker se mi zdi , da bom pobral, pa samo zgubim nekaj prepotrebnih metrov. Veter je res šibek, tako da ni nobenega dviganje, le tonem na trenutke malo počasneje. Erzo s svojim padalom je seveda kmalu precej višje, jaz pa že obiram vogale na gozdnatih J pobočjih. Peljem se paralelno s cesto, kjer smo se prej peljali gor in naciljam strelišče malo pred Vipavo. Mare je bil nižje in je že moral odviti na levo in pristati, jaz pa še komaj čez zadnje sleme pred streliščem, ampak čez strelišče več ne morem, odvijem na levo čez avtocesto in čez daljnovod in pristanem na travniku pri križišču odcepa na strelišče na stari glavni cesti.

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že na poti, javim mu lokacijo Mareta, Erzo pa medtem javi, da bo dobil štop in odšiba po svoje. Mega in Mare me kmalu pobereta in vsi trije gremo do Vojkove koče po moj avto. Tu si privoščimo še pasulj s klobaso in malo padalskega nakladanja… Čudovit nov štart in letenje…

Včeraj spet nisem letel, ker je bilo na Ulovki premočno.  Sva bila z Urošem Novakom na startu ob 16h, pa sva samo gledala kako polaga drevje in šumi … Zato sem bil danes že zjutraj na trnih, kam bomo šli. Erzo je bil za, pa ne prezgodaj, Damjan je tudi upal, da bo lahko šel okoli 13h, tudi Mega je predvideval da bo ob tej uri že lahko šel z nami,  meni pa je ta ura tudi ustrezala. Boris je bil pripravljen že prej in vabil na Goljak, kjer so se za ob 13h dogovorili Kraševci (Ščuka, Valenčič, Širca). Damjan ni mogel ubežati obveznosti in tako ob 13h sam poberem Erza na Vrhniki. Tudi Mega se je odjavil in tako se sama odločava med sigurnim Kovkom in nejasnim Goljakom. Boris sicer javlja s starta, da je še kar OK, ampak dobrega letenja pa ne more obljubiti.

Zmaga izziv mojega novega (in Erzovega letošnjega novega) starta in že se peljeva do Postojne, Ilirske Bistrice in na sam vrh hriba na start. Zadnji del ceste je bil sicer leden in na vrh Goljaka kar strmo, ampak želja , da sva čimprej v zraku sploh ni dala izbire. Oni štirje so že kakšno uro v zraku, Boris se pripelje dokaj blizu, ko midva na hitro postavljava. Erzo mi da nekaj nasvetov, ker je prvi pristanek kar daleč in današnji Z ne najbolj ugoden. Počaka me, da startam in takoj za mano je v zraku še on.

V začetku mi gre res počasi naprej in kar lezem dol, malo si pomagam z gasom, ko pridem čez kritični prednji rob planotice, pa že mislim, da bom scuril, saj mi gre res samo dol, pa še precej v veter, ki gre vzporedno z grebenom. Erzo me spodbudi po postaji, da sem ven iz kritičnega in zato se bolj sproščeno lotim iskanja dviganja. Grem desno ob greben in najdem dviganje, ki mi lepo pomaga. In od takrat naprej gre vse bolje. V zraku je sicer razgibano (Boris je prej lepo rekel, da je živahno, kot da je pomlad), mestoma že kar razrukano, ampak s pridnim delom se da kar nabrati (jaz do 1200, drugi tudi več), po zgubljanju spet in spet in v splošnem kar lepo držim višino (iz priloženega KMZja se vidi, da sem motovilil sem in tja, ampak naprej proti Kozleku od neke točke nisem mogel, ker je bilo preveč v veter in samo še dol). Po moji dobri uri pristane Boris, malo za njim pa še Erzo. Ker imam tudi jaz že počasi dovolj, se odpeljem daleč ven na drugo stran doline reke Reke in nato počasi, res počasi dol na pristanek, ker je ves čas še lepo držalo.

Zoranov let

Približno istočasno pristanejo še ostali in med tem, ko grem jaz z Markom in Deluxom po avtomobile, mi Erzo prijazno pospravi padalo.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786463

Na poti nazaj se še ustavimo v Avio Pubu (Stane Krajnc s sopadalcem) in domov. Super dan z novim startom (čeprav je bil sam let res zelo dinamičen) !

Potreba je bila res že velika in kljub slabi napovedi, grdim oblakom in napovedanemu hudemu Z je nekam treba iti. Mega ima delo, Damjan ni preveč navdušen, Mateja je v službi…

Tako se sama z Erzom dobiva v Podpeči. Hitro gor do cerkvice, kjer piha idealno. Ko zaparkiram avto in se preoblečem, je Erzo že pripravljen in odleti v idealnem Z. Malo poskuša pojadrati in naredi nekaj zavojev, vendar hitro scuri proti pristanku.

Jaz medtem postavim in ko se pripravljam na odlet, prijetno zaškreblja po padalu. Kljub temu lepo odletim v ravnopravšnjem vetru in z nekaj poskakovanja po položnem startu, dovolj visoko nad drevesi in potem samo še v desno in proti pristanku, ker škrebljanje še pojača in ni več prijetno, sploh ker si moram že brisati dež s  špeglov… Zavijem nad Podpeč in pristanem na začetku letališča, kjer je že Erzo z avtom. Imel je sicer načrte, da bi šla še enkrat, ampak jaz samo še naberem padalo in ga stlačim v avto.

Zoranov let

Ko prideva gor, v dežju soglasno ugotoviva, da je to to.