Danes imamo v nacionalnem parku Sossusviei ogled rdečih sipin in tisočletnih posušenih dreves. Najprej nam je obljubljena jutranja rekreacija na najvišjo sipino Dune 45, kjer sta že pred dvema letoma letela Pojetov Jože in Slavka (kasneje se izkaže, da je ta sipina v resnici Marais’s Point, Dune 45 pa je naslednja ob cesti…).

Vzamem padalček (Run&Fly) in za ostalimi zagazim v spodsipajoči se pesek. Kljub zgodnji uri je vročina že konkretna in čeprav imam pohodne palice (s krpljicami) se vedno počasneje premikam po sesipajočem grebenu proti vrhu. Ostali moji sopotniki drug za drugim odstopajo, tudi večina ostalih turistov odneha še pod vrhom, nekaj mladeničev iz drugih turističnih skupin pa kar odlaufa mimo…

Na vrhu 800 m.n.v. (ki je v bistvu greben peska, ki pada v pobočja na obe strani in se od tod naprej začne nižati) potegnejo občasni sunki termičnega vetra z ene ali druge smeri. V pesku si kar ne morem natakniti tangic, ki so navite in zamotane okoli štrikcev in fiksno vpete v gurtne padalčka (sem pogruntal, da tega padala bolje ne odpenjati od sedeža, ker ga potem na lokaciji le s težavo pravilno naštimaš – sploh če komaj vidiš lasno tanke štrikce).

Skupinica Francozov me z zanimanjem opazuje in spodbuja (kar mi samo še poveča nervozo in potem seveda pozabim vklopiti GoPro). Končno sedež le odvijem in pretaknem skozi gurtne in lahko podegnem padalček iz vreče. Francoze prosim, da mi odnesejo pohodne palice dol in pridržijo raztegnjeno padlo, saj veter občasno kar močneje potegne.

Počakam, da pride cikel, ko pihne po pobočju gor, s strani, kamor sem postavljen in potegnem. Padalček skoči idealno gor in me odlepi iz peska. In se zapeljem desno ob greben in še malo na drugo stran grebena sipine. Občasno me termični sunki kar butnejo, ko peljem proti parkingu, kjer naši pripravljajo zajtrk…