Slabo vreme napovedano in tako tudi je, vendar ne tako slabo, da ne bilo kje kaj možno narediti… Napoved pravi, da bo V, SV popoldne padel in tako se pomirim do popoldneva.

Erzo cinca, ker mu, po včerajšnji nasladi, danes seveda potreba ni tako velika. Tako odlagava odhod, ki se usmeri na Grmado. Mega najprej javlja neletljivost, kasneje pa prekvalificira situacijo v potencialno letljivo, oglasi se še Samsa, da je Kos v luftu in kar jadra in jadra… in začenem mašino.

Na Vrhniki se naložita Erzo in Mirko, na Uncu Mega (šofer 🙂 ), do bal na Planini, kjer čakata Samsa in Emil (za gor po avto)

Emilov let

Emilov let

in LC gasa gor. Na startu piha kar močno (sunke do 10,3 namerijo medtem, ko se preoblačim iz civilke…), vendar lepo v pravo smer – V . Emil se poslovi, ker se mu mudi, midva z Erzom pa postavljava. Mirko in Andrej čakata, kako se bo pokazalo.

Erzo atraktivno starta in ga liftne gor in počasi leze ven. Hrbtno potegnem malo za njim, mi ga podre 2x, čeprav ga lepo spravim v zrak, v tretje pa ga le obdržim in kljub temu, da me vleče v levo, le odpeljem čez rob in sem v zraku. Je močno, ampak obvladljivo. Odpeljem se bolj na levo, drajsam skupaj z Erzom in vzdržujem višino. Začutim nekaj kapelj, s starta Mega javi, da se pripravlja dež. Erzo potegne ušesa in z gasom dol. Kaplje se malo pomnožijo in tudi jaz ušesa in gasa dol. Pristaneva na uradnem pristanku zraven pokopališča in v rahlem rosenju pospraviva.

Erzov let

Erzov let

Zoranov let

Zoranov let

Ostali so kmalu pri naju. Andrej se poslovi, ostali pa na zaključno druženje v Portus 🙂

Zjutraj Erzo pokliče nepričakovano zgodaj, da je glede na vremensko situacijo in koordinacijo s Pojetom (ki ga je že poklical še bolj zgodaj), danes treba iti na Ravno goro. Klicala je že Piškova in danes bo ta dan (drugje pa ne bo nič, ker še vedno močan Z prinaša nevihte in slabo vreme – kot že nekaj zadnjih dni).

In tako komaj uspem pravočasno na meeting point na izvozu AC, kjer se zbaševa z Erzom k Pojetu in gasa proti MB. In to res gasa – 170+ (do 210). Cestni delavci se stiskajo k ograji, ko župnik švigne mimo in že smo mimo MB. V Vidmu pri Ptuju počakamo Piškovo in Čretnika s kombijem (Čretnik bo zemeljska podpora. Glede na to spremembo bi lahko iz LJ prišla bistveno večja ekipa – če bi bili pravočasno obveščeni in bi se lahko uskladili 🙁 ). Tako pa se s polpraznim kombijem odpeljemo čez mejo proti Cvetlinu (Trakoščan čisto blizu) in od zadaj gor na Ravno goro.

Na startu (680m) sonček, gori čudovite bazice le piha skoraj nič. Začnemo postavljati in malo počakamo na močnejši veter. Občasno malo bolj obrne na Z, včasih pa tudi že pihne malo z V. Poznavalca (Čretnik in Piškova) pravita, da je treba štartat, vlečemo slamico in prvi je Jožef, potem pa Erzo. Za njima postavim jaz in kot zadnja Mojca. Poje že hoče odleteti, pa pride poln kombi Hrvatov (Buljan, Habek, Marin,…) in se malo zaklepetamo.

Potem pa odletimo en za drugim, kot je rekla slamica: Poje, Erzo, jaz in še malo za mano Mojca.  Prva dva takoj navijeta, jaz pa tudi ujamem lepo dviganje in mi gre samo gor. S prvo serijo pridem do 1100, potem se malo zgubim, opazim malo stran jastreba, grem k njemu in dobim spet krasno dviganje. Jožef in Erzo medtem navijeta pod bazo (cca 1700) in se odpeljeta proti V (Erzo smer Varaždin, Jožef proti Ivanščici). Meni gre počasneje in me steber odnaša naravnost proti S. Erzo mi po postaji  pove, naj letim proti V, da bomo vsi na isti strani hriba (za lažjo logistiko Čretniku). Ker vrtim naprej svojo, mi še enkrat “ukaže” in seveda ga ubogam :-). S 1400 se usmerim proti V in me začne takoj požirati. Z -1,5 -2,5 se bojim, da tudi zadaj čez Ravno goro na V ne pridem, dviganja ne ujamem nobenega in se obrnem nazaj, da bi spet ujel dviganje nad startom. Ne najdem nič, vidim pa, da spodaj Hrvati startujejo in se matrajo okoli starta. Opazim da Mojca, ki je malo pod mano, zavije na V rob in grem za njo (ona že ve 🙂 ), ko pridem do nje, sem že malo pod njo in ona res ujame batino, ki jo prestavi daleč v višave, jaz pa komaj kaj naberem na istem mestu :-(. Drajsam in vrtim, ampak več zgubljam, kot naberem, medtem ko je ona že daleč zgoraj, in se že dviguje zadaj za start. Tam pa so tudi Hrvati, ki so vedno višje (no, stvar je relativna, saj sem jaz vedno nižje 🙂 ). Poskušam še nazaj proti startu ob grebenu, pa imam že premalo višine in ni efekta. Končno se vdam , obrnem proti V in se odpeljem na travnik v dolinici blizu vasice Žarovnica. In sem po debele pol ure zaključil za danes :-).

Zoranov let

Zoranov let

Tisti trenutek, ko pristanem in hočem javiti Damjanu, se pripelje mimo s kombijem 🙂 !! Pove, da je čisto slučajno zavil v to dolinico (če bi se dogovarjala, kam me pride iskat, se ne bi tako uskladila !!), ko je pač začel voziti v smer našega letenja… Naloživa robo kar reinfuzo in začneva slediti ostale tri. Po postaji spremljava Mojco, ki je nad nama, v začetku vidiva še Erza, ki vozi bolj proti Varaždinu. Poje se občasno javi po postaji. Voziva se križem kražem po “lipi naši”: Ivanec, pa proti Varaždinu, pa na Varaždinske toplice, pa po Ludbreških gričih, vmes postajava, opazujeva Mojco bolj ali manj nad sabo in tako naprej. Okoli Koprivnice Mojco izgubiva. Se pa javi Jožef, da je “scuril” po približno 70km. Kmalu ga najdeva pri prijazni kmetiji ob cesti v eni od neskončnih obcestnih panonskih vasi.

Jožefov let

Jožefov let

Še krajši ovinek do 3 prizemljenih Hrvatov v bližini, ki ne rabijo naše pomoči in naprej. Erzo še vedno iz zraka javlja, da je v bližini Bjelovarja (mislimo, da malo bluzi…), kmalu zatem pa se javi Mojca, da je tudi ona pristala malo pred Bjelovarjem (!) na 87 km.

Mojčin let

Mojčin let

Ko pridemo po njo, je tudi Erzo “končno” na tleh.  Po 107,8 km, nekaj za Bjelovarjem!

Erzov let na Ta Dan

Erzov let na Ta Dan

In ga kmalu naložimo na avtobusni postaji Bjelovar, do koder je prištopal. Že se peljemo nazaj, ko pokliče še Marin (CRO), ki je pristal še malo dlje od Erza (vprašanje pa, če je nabral več km, kot Erzo 🙂 ). Še po njega in končno nazaj do Varaždina po (kao) najkrajši poti po kolovozih in skoraj offroad preko Kalnika do Varaždina (1,5 h). Skipamo Hrvata in naprej proti Ptuju. V Vidmu se poslovimo od Mojce in Damjana in gasa proti LJU, kamor prispemo ob polnoči. Danes je bil ta dan in nekaterim so se izpolnile sanje :-)…

Še hrvatske slikce: /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1211886&fphotos
 
Erzov komentar leta: sm dočaku da mi rg da po kar hodim že 10 let.
Komentarji (4)
  • 1.Jernej Zdešar : Za 10 let je kr u redu! [23.05.2013 06:02]
  • 2.Antoni Buljan : Tko čeka – dočeka. Čestitam, Damir i ja nismo htjeli prema jugu i smo scurili. [23.05.2013 06:22]
  • 3.Boštjan Debevec : Bravo Erzo! Splačalo se je. [23.05.2013 07:16]
  • 4.Zoran Gaborovič : Res ti je ratalo – super ! [23.05.2013 07:46]

Danes napoved ni preveč obetavna. Vendar je vreme lepo, s krasnimi bazicami, le piha premočno (tako kot včeraj). Erzo se izjasni za ne (on že ne bo spet nekje brezupno čakal…), Mega ima veliko dela in se slišimo kasneje. Mene pa kar drži, da bi nekam šel. Vsaj kakšen projekt, ki je dovolj nizko, da ne bo preveč nabijalo. Pa se spomnim na Izgorje (kjer sem stal že 5x brezuspešno, zaradi neustreznega vetra).

Med potjo pokliče Manca, ki jo malo skrbi, kam rinem v takem dnevu :-).  V Podklancu (dolina Poljanske Sore) kjer je pristanek pod vasico Izgorje je vse mirno. Preverim že znani travnik. Trakec kaže skoraj nič vetra. Gasa gor in do kmetije in do kozolca. Stara gospodarica mi s smehom dovoli, da ji potacam še nepokošen travnik (“saj imamo še preveč trave, kdo pa bo to kosil…”).

Znosim cota klasse opremo na vrh griča. Veter piha idealno  (rahlo gor, občasno malo rukne Z z desne, ampak ni panike). Postavim v sončku in bazicah (ki pa, roko na srce, šibajo kar hitro čez modro nebo…). Hitro postavim, si nataknem tangice, lepo položim vrvice po visoki travi in se vpnem. Počakam, da pihne malo močneje gor in potegnem naprej. Padalo gre lepo gor in po dveh korakih me dvigne iz visoke trave. Ko že mislim, da sem zmagal, potonem ob pobočju dol proti kmetiji. Ciljam na najnižjo točko v gmajni (kjer se prevali v dolino), vendar kaže, da mi ne bo zneslo čez… pa me rahlo dvigne, slalom med smrekami in sem čez vrhove. Ampak namesto da bi lepo zajadral v dolino, čutim močan čelni veter, ki me šejka sem in tja… Predvsem pa tonem, tonem. Kaže, da bom moral na tla pred prvo kmetijo, tam so tudi droti (na srečo ne trofazna, ampak le samonosilni drot), prostora pa minimalac. Pa pride ruker, ki me dvigne in prestavi čez kmetijo. Ampak jaz hočem dol, zato zavijugam po malem travniku in posiljeno pristanem v visoki travi… Uffff…

Zoranov let

Zoranov let

Naberem in ob rob cestice in zložim. Ta start me ne bo več videl… Na cesti samo dvignem roko in mi ustavi mladenka, ki gre točno gor v Izgorje. Zapelje me prav do avta. Vmes že pokliče Erzo, ki ga zanima situacija 🙂 Novnov, uspel v 6tem poskusu :-).

Dan je še mlad in malo gledam po tablici. Gozd se mi zdi še kar obetaven (4/6 J, Kriška 4,5/8 J…). Do Žirov in naprej proti Poljanski dolini.

Pa se v Hotavljah spomnim, da je tu nekje doma Poje in ga pokličem. Ravno je končal v Trebiji (kjer sem peljal 5 min nazaj) in čez 5 min je pri meni. Bi tudi on šel kam letet in kot trenutni lokalec predlaga Hum (Hom), ki je taprav za Z (nad Kopačnico).

Greva pogledat. Na pristanku polaga drevje in kosi travo. Jožef pove, da sicer tule običajno ni vetra in prizna, da je tole zanj premočno in da ne bi šel (kako si oddahnem :-)…). Tako se posloviva in jaz naprej proti Gozdu. Vmes zvem, da bo imel Sandi na Gozdu šolo, Damjana pa sprovociram in se prijavi. Naberem še malo čemaža med potjo in počakam Damjana na Seničnem. Z njegovim avtom gasa na Gozd.

Z mojo lahko opremo in Damjanovo standardno zarineva v breg. Danes se tale pot na Kriško vleče, kot že dolgo ne, čeprav klepečeva vso pot… Končno sva pri koči. Že po gozdu med potjo je bilo hladno, ampak tule pa še veter piha in je prava zima. Delno se zrihtava pri koči in na start.

Veter nažiga 4/9 (ampak meni zgleda bolje kot včeraj). Postavim brez cincanja. Malo pred nami je bil tu Sandi in Komac in Malenšek, Tanja in še kdo in zadnji od neodletelih nama malo pomaga na startu. Počakava, da malo manj pihne in potegneva.

Jaz odletim v drugem poskusu (hrbtno kar butne padalo gor, pa ga lepo zabremzam in sem v zraku. Nad smrekami me malo pošejka Z, potem pa ena sama (skoraj) uživancija. Drži kar v isti višini in gre še rahlo gor, čeprav grem naravnost ven. Vendar je mraz, mraz…. brrr. Ves sem trd po nekaj minutah. Res nisem pričakoval tega, ampak skok v dolino… Damjan se odpelje kar proti Dobrči visoko v višavah. Jaz si pa želim samo dol, ampak skoraj noče iti. Šele nad pristankom začne malo spuščati. Pristanem po dobre pol ure,

Zoranov let

Zoranov let

Damjan pa malo za mano. Malenšek in Komac pa drajsata nad grebenom sem in tja…

Nepričakovano. Ko bi vsaj imel kaj več za obleči s seboj…

Samo, da se ve, da ta dan nismo lenarili. Manca je ob 13h frej in je že ves dopoldan planirala in koordinirala, da nekam gremo. Zahodnik sicer nažiga čez celo Slovenijo, ampak mi bomo že nekaj našli. Ker v JZ Sloveniji kaže manj zelenih črtic, se z Manco poenotiva, da je najbolje Vremščica (nižje je in bolj južno). Kaj drugega se nihče ne spomni (mogoče bi bila Brestovica  ali Socerb bolj verjetna…). Mega  je za druženje, Erzu sicer ni verjetno, ampak če bi jata kaj odletela in njega ne bi bilo zraven, bi pa bilo hudo…

Tako ob 14h na Vrhniki Manca in Erzo naložita robo v LCja, na Uncu še Mega in gasa na Vremščico. Na spodnjem startu nažiga (izmerjeno 6/11), zato gremo na zgornjega. Tu je sprva malo manj (5/10) in upamo, da se bo mogoče kmalu malo umirilo. Pa se ne.

Razgrnemo šotorko in trojica se pripravi na kockanje. Jaz pa malo naokoli, da naberem šopek narcis, ki so v polnem razcvetu po idiličnih travnikih vsenaokoli. Tu zadaj za grebenom je prav prijetno, sonček toplo greje, kičasto (kot pravi Manca). Uspem nabrati le majhen šopek, ker me trojica neprestano nadleguje, da se moram pridružiti hudičevi igri. Torej se pridružim. Manca (ob Erzovi pomoči) ponovno razloži pravila (sigurno spet malo prikrojena, kdo bi vedel…)  in potem se strastno vržemo v igro. Vsake toliko prverimo veter, pa ni nič bolje (še močneje je: 7/13).

Tako zavrtimo nekaj iger in se po dveh urah in pol bivakiranja in piknikiranja in nabiranja rožic naveličamo čakanja (pravzaprav se precej pooblači in pade celo nekaj kapelj in postane bolj hladno). Ko se na videz malo zboljša, si umislim še, da malo manj piha (merilec tega sicer preveč ne potrjuje…) in se odločim poskusiti z malim padalom. Postavim Nuptseja, nataknem tangice in tazaresno čelado ob vsesplošnem neodobravanju izbire varnostne opreme…

Trojica mi drži padalo, da mi ga ne odnese in mene z njim.  In potem stojimo nekaj časa ob lepem zidku in modrujemo (pravzaprav je vse usmerjeno v to, da ne bi poskusil startati…). Nad nami je črna baza, ki gre počasi čez (samo to še počakam, ker sigurno zunaj zauga gor kot noro…). Za trenutek pride sicer sonček, ampak veter občutno pojača in potem pride še naslednja črna baza in veter sploh noče vsaj malo pasti in me kar ruka v hrbet, da komaj stojim in mam dovolj in naberem in gremo za hrib pospravit.

Ko je vsa roba v avtu gremo še na krajši fakultativni izlet z LCjem proti vrhu Vremščice po kolovozu=planinski poti in opazujemo, kje bi se dalo kaj startati. Ko imamo vetra in razgledov in lepot zadosti, se obrnemo in odbrnimo nazaj (še dobro, da je delavnik, sicer bi nas planinci pobili, tako pa smo sami na širnih poljanah…), spet na cesto in dol in Unc in Vrhnika in razlaz.

Nekje v tem času Juvan odleti z Buzeta preko krajev, kjer smo bili, do Vrhnike… Ne moreš, da verjameš !! :-)…

Juvanov let...

Juvanov let…