Po nekaj dneh abstinence končno malo bolje (vsaj ne dežuje, čeprav je vse sluzavo). Kakšnega interesa za letenje ni od nikoder, na projekte v blato pa me tudi preveč ne vleče. Končno pokliče pUnČkA in se zmeniva za skok z Gozda.

Pa je tik pred zdajci tudi na Gorenjskem vse črno, ko pokliče Jean, da je na Strmci pravkar pristal po kičastem letenju sem in tja v idealnem vetru (sicer pa tik pod bazo).

Jeanov otvoritveni let

Jeanov komentar leta: superca!!! vožnja po stropu, z ušesi in na gasu. drži vse – jugo. mal kaplja, čakam sonce da pride iz Postojne 🙂
Komentarji (1)
  • 1.Rajko Sila : Boš še čakal. Iz Postojne dobiš lahko le bazo na 700 m. [22.11.2016 13:30]

 

S pUnČkO takoj obrneva smer delovanja in dol.

Še Mega se pridruži Jeanu na Lohači in ko prideva z LCjem, se samo naložita in gor – v meglo (med najinim prihajanjem je že rosilo, pa baza se je spustila malo pod start). Slabo uro modrujemo in čakamo meglo, da se nas malo usmili. In občasno res dopusti, da skoraj vidimo v dolino.

Končno se zadeva malo stabilizira in Jean ponovno v luft. Ker občasno izgine v bazi, me kar ne mika preveč, vendar vseeno pooooočaaaasi pripravim B klaso – bom kao malo vadil »avstralski« start. Mega mi pomaga razgrniti in ko potegnem, je Jean viden niže spodaj, veter idealen in ker je Rook lepo stabiliziran nad mano, se kar odpeljem (dokler se še vsaj kaj vidi).

Jadram od Pirčevega do Lipovca in nazaj (na višini sedla) in kar drži brez posebnega dela.

Medtem Jean nekajkrat pristane na startu in spet starta. Mega in pUnČkA pa ostaneta raje opazovalca, saj megle občasno res zakrijejo enega ali drugega od naju, da morava še midva biti ves čas na preži, kje je kdo. Na koncu se odpeljeta dol, midva pa še malo zavijugava in pristaneva spodaj.

Jeanov let s postanki

Jeanov let s postanki

Zoranov let

Zoranov let

Na koncu dosti bolje, kot skok na Gozdu (če bi se sploh izšel).

 

 

 

Dnevi v Manilli so hitro minevali. Čeprav nenačrtovano, smo vsako noč prenočevali v Tamworthu, da se je gazdarici Deborah smejalo, čeprav smo jo vsakič zmotili okoli 23h – pa kaj se nebi, ena noč, en stotak. Iskali smo tudi druge lokacije, pa so bile bodisi zasedene bodisi zaprte ob uri, ko smo se vračali ali pa samo niso bile ob poti. Šele zadnji dan smo uspeli prespati v padalskem kampu pod vzletiščem po zelo dolgi vožnji, ko sta Franci in Peter pristala zahodno, Erzo pa severno od izhodišča in je bil cel krog pobiranja okoli 600 km dolg. Kupili smo si tudi avstralske sim kartice pri operaterju Telstra – kao najboljši – in ravno v okolici Manille z zelo slabo pokritostjo. Kasneje smo izvedeli, da so tudi naši telefoni (razen mojega) povsem nesposobni in da avstralci povečajo doseg z dodatno zunanjo anteno.

Slika 1: Trije … padalci

Slika 2: Ekstremna termika na vidiku.

Slika 4: Ogromni dnevni kopi.

Vmes pa so padalci naredili nekaj odličnih poletov, bili visoko tudi 3600 m visoko, imeli nore pobege z dvojne višine dreves in pristanke na odročnih krajih, kjer jih je bilo v temi še toliko težje najti.

Slika 3: Vzorci z neba.

Slika 4: Vzorci z neba drugič.

Slika 4: Vzorci z neba tretjič.

Slika 4: Aja, vse slikce so retuširane 🙂

Kenguruji so se nas na srečo izogibali, čeprav smo si jih takrat še želeli videti. Ampak na tem koncu jih pač samo ni bilo veliko. Sam sem imel na cesti eno situacijo s tesnim izzidom, ko je nekdo v makadamski ovinek pripeljal z okoli 80 km/h in ko me je zagledal, zavil malo bolj na ostro, da ga je začelo bočno odnašati v moj avto. Na koncu so mu gume prijele ravno toliko, da ga je odneslo v travnato-peščeno bankino na njegovi strani in je lahko po 50 metrih oranja odpeljal naprej po cesti.

Slika 8: Skoraj usodni ovinek.

Slika 5: Akumulacijsko jezero Keepit.

Slika 6: Francije kokpit – glej višinomer.

Na vzletišču smo se spoznali tudi z ostalimi padalci, med katerimi so nekateri tudi poznali Slovenijo in sosednje države. Bil je en potomec Italijana, katerega oče ali dedek je bil iz Istre. Nekdo drug pa se je pohvalil s tem, da se je od bosancev, ki so bili tam pred nami, naučil povedat po njihovo “f*ck your d*ck”. Kaj drugega bi se res težko navadili… Spoznali smo tudi Godfreya, lastnika avtokampa in inštruktorja, ki je kupil celoten hrib in na njem naredil vzletišča. Zelo prijazno nas je opomnil, da bi bilo lepo in pošteno, da se včlanimo v njihov klub in dobimo dovoljenje za vzletanje z njegovega hriba, kar bi lahko storili že prvi dan, če se ne bi tako mudilo v zrak.

Slika 7: Francijeva malenkost.

Slika 7: Francijeva prevlada.

Slika 7: Francijev nadlet.

Še naprej so pritiskale muhe. Na začetku se je zdelo nemogoče živeti z njimi, s časoma pa se navadiš na en oblak, ki ti stalno leta pred obrazom in hoče pristat prav povsod. Nek aboridžin je tudi povedal Erzotu, da se v avstralski vojski ne salutira tako kot drugod, ampak se z roko pomaha pred obrazom. Poleg muh pa stika z drugimi živalmi nismo imeli. Opazili smo ogromno ptic, papige, črne vrane, ki se smešno oglašajo, nekakšne mešančke med vrano in srako, ki požvižgavajo, kasneje pa tudi ptiče, ki se oglašajo kot opice. Prav posebna kategorija pa so bili orli…

Slika 7: Ta pa ima protekcijo pri šefu – vsako jutro zajtrk.

Naselji in zgradb nismo mogli občudovati, ker dejansko ni bilo dosti za občudovat, so pa bila drevesa, ki so ta čas začela cveteti in cvetela so z modro-vijoličastimi cvetovi trobentaste oblike. Listov še niso pognala in cela krošnja je bila čudovite modre barve. Poleg teh so bila tudi druga, ki so cvetela tudi druga drevesa z oranžnimi cvetovi, ki so bili zelo čudne oblike – nekakšne oranžne palčke so izhajale iz skupnega izhodišča. Drugega cvetja pa ni bilo videti. Morda samo te rože z okroglimi socvetji, ki jih pri nas sadimo po balkonih tu pa rastejo skoraj kot grm.

Slika 8: Čudovita drevesa

Slika 8: Še malo več kiča

Slika 8: Selfie

Z Ano imava plan tandem malo hendlat na šolskem terenu, pa se ne morem odločit, a je bolje na Ženček ali Vremščica zadaj. Na Slavniku je precej vetra, tako da me najprej ne mika, nenadoma se pa prižge Rajkotov live tracking na Vremščici in takoj pokličem, da zvoham stanje. Pravi, da je šibko, do 5 metrov max. Kar je za tandema super! Micka polna padalske opreme, da komaj najdeva prostor še za Misty.

Na vrhu kraševci že letijo – Bojan, Gorazd, Rajko in Primož… Zapeljeva še mimo Valičev (če pa na Kovku ni bilo…?!), po OLC vidimo da je bila danes Vremščica kar oblegana – Berto, Simeon…

Zapeljeva kar gor na vrh šolskega terena, vetrčka je ravno toliko, da lahko rečeš, da je. Pa precej iz desne. Vseeno v tretje stabilizirava in se odpeljeva proti jezerčku.

Vremščica - šolski

Vremščica – šolski

 

Misty medtem vztrajno koplje luknjo (išče krte?), midva pa odpešačiva proti Slatni, ampak samo na pol poti, ker je tu vetra že precej več, teren je pa bolj položen, tako da izgleda da bova samo slalomirala.

In res odslalomirava spet do klasičnega šolskega terena in v drugo ponovno potegneva in speljeva. Baza se začenja že spuščati, zgornji štart je že not. Valiči in Simeon zgoraj hendlajo.

Zamika naju višinc, kar iz spodnjega štarta, zaradi baze. Že težim Rajkotu za prevoz, pa ni najbolj navdušen nad idejo. Ker imava zraven še Misty in jo nimava kje pustit, se odločim, da se vržem sam dol – časa ni več dosti, a bo dež? Sonce bo zdaj zdaj zašlo.

Vremščica - tipanje terena

Vremščica – tipanje terena

 

Berto se pripelje mimo iz zgornjega štarta in se poženem za njim. Drži nič več, ampak vseeno je dober glide do letališča. Rajkota vseeno že tretjič ali četrtič pokličem, ali bi bil za stvar, da ga pobereva in nama pelje avto in Misty dol. Pa je pripravljen pomagat (ker je le enkratna priložnost – Ana je pripravljena it na prvi višinc :D).

Poberemo ga pri letališču, jaz se stisnem zadaj v tri kubične centimetre prostora zaradi vse razpakirane opreme.

Pogoji za štart so idealni – šolski. Vetrčka ravno prav za enostaven in miren dvig, odrineva v 7 minut vriskanja in veselja dol na letališče.

Vremščica - tandem

Vremščica – tandem

 

Rajko se pripelje dol z Misty – je že prav domača z njim 🙂

Še filmčk:

Od tam kjer smo prejšnji dan končali, smo zarana nadaljevali. S polnim plinom v Manillo. V kraju smo se malo lovili pri iskanju ceste do padalskega avtokampa in vzletišča. Sila je bila velika in vsak kolovoz v smeri Mt. Borah se je zdel pravi, zato smo zapeljali na prvega in najprej srečal čredo krav, ki je zasedala senco drevesa, ki je padala čez cesto. Takoj nato pa se je cesta spustila naravnost v strugo reke. Franci in Erzo sta zabredla v potok in strokovno ugotovila, da bo šlo čez, samo ustavljat da se ne smem. In šlo je čez in čez kilometer ali dva smo prišli do kampa. Ampak kdo bi se brigal za uradne stvari (prenočišče, licenca, …), ko pa je treba čimprej v zrak. Zapeljali smo torej proti vzletišču in klanec je postajal strmejši, nazadnje se je vzpenjal naravnost v hrib, da smo trepetali ali bo avto speljal ali ne.

Slika 1: Krave na cesti …

Slika 2: … in strmi klanec.

Avto je sicer vzdržal, ampak prav prijetno mu ni bilo. Na vrhu je sklopka pošteno smrdela in še dobro da ni bilo hujšega. Pa kaj naj, nihče ni znal povedat, kako naj vozim avtomatika. Kasneje sem ugotovil, da ima tudi L na menjalniku in 4WD, zato v naslednjih dneh ni bilo več težav.

Slika 3: Erzo

Slika 4: Franci

Na vzletišču so bili idealni pogoji in zato so Peter Erzo in Franci hitro odleteli, vsak po svoje. Jaz pa sem počasi odvil po klancu navzdol in poskušal najti padalca, ki bi mu sledil. In našel sem Erza, ki je tudi kmalu za tem pristal prvi, zato sem ga zapeljal do bližnjega griča na projekt, kjer se je spoznal z nepokošeno avstralsko divjino in na koncu tudi komaj izkopal iz visoke trave.

Slika 5: Franci

Slika 6: Franci in Peter

Nato sva skočila po Francija, ki mu je nekdo mimovozeči hotel ukrasti padalo, ki ga je pustil ob cesti in se zavlekel v senco. Peter je odletel najdlje ta dan in smo ga iskali do sončnega zahoda. Nato pa se je pojavil problem kje spati. Do Manille je bilo okoli 200km, zato smo se odločili poskusit srečo v Tamworthu – kabine tako ali tako še nismo imeli rezervirane. Moteli so se izkazali predragi, nato pa se nam je pokazal City Lights caravan park na obrobju mesta. Iz postelje smo nekaj po 23h vrgli gazdarico Deborah, ki nam je za 100$ dala skupinsko ležišče v katerem smo bili sami. Nismo si mislili, da se bomo k njej še tolikokrat vrnili, ampak v naslednjih dnevih se je vedno izkazalo, da je bila ta lokacija najboljša na poti proti Manilli. Tako smo vsak dan s seboj vozili vso svojo prtljago in se vsak večer, razen zadnjega vračali spat tja.

Slika 7: Prvi pogledi z neba

Slika 8: Drugi pogledi z neba

Po kratkem spanju na mrzlih trdih tleh melbournskega letališča smo končno dočakali osmo uro zjutraj, ko so odprli izposojevalnico avtomobilov. Kljub neprespanosti in grozeči vožnji po napačni strani ceste, je bil čimprejšnji pobeg pred vrvežem potnikov na letališču najboljša možnost. Saj, bomo že kasneje imeli možnost počitka.

15. novembra smo se GO-Optijem odpeljal v Benetke in tam z Emirati poleteli proti Dubaju. Grabila me je močna trema, ki pa je izginila, ko se je letalo odlepilo od tal. Povsem miren nisem bil tudi naslednjih 18 ur letenja, je pa bilo vsaj znosno. Nekoliko je pripomoglo tudi udobje Emiratovega letala in prijaznost stevardes, ki so se potrudile s kosilom in kasneje še večerjo.

Po dobrih petih urah letenja smo se ustavili v Dubaju, kjer imajo ogromno letališče. Za sprehod do naslednjih vrat smo porabili okoli 20 minut, saj smo morali priti na drugi konec poslopja, ki mu ni bilo videti konca. Po treh urah smo se nato vkrcali na drugi let v Melbourne, ki je trajal 13 ur in pol. Po eni strani nič posebnega, saj se da preživet 13 ur. Vendar postane neprijetno, ko si zaprt v leteči kapsuli in se ne moreš kaj dosti premikati. Od sončnega vzhoda nad Indijskim oceanom do njegovega zahoda nad Avstralijo smo odštevali tisoče kilometrov, ki so bili še pred nami – nekako ena ura tisoč kilometrov.

Ob pristanku okoli 23:30 zvečer sem si šele zares oddahnil. Sprehodili smo se sam še čez mejno kontrolo, kjer niso sploh nič komplicirali. Za srečno pot je vsak dobil še en žig v potni list in že smo bili prosti. Ker pa smo imeli še celo noč časa, smo si poiskali en miren konec letališča in poskušali zaspat. Po zgledu nekaj ljudi smo se polegli zraven po tleh in oddremali kakšno uro. Kaj več pa ni šlo, saj je zjutraj letališče oživelo in nočnega miru ni bilo več.

Na letališče nas je prišla iskat ena ženska iz izposojevalnice avtomobilov in nas zapeljala do pisarne, kjer smo prevzeli športnega džipa. V polomljeni angleščini smo se zmenili vse podrobnosti, spravili prodajalca v zadrego z rezervno gumo, ki je on nebi znal sneti z avta ter potrdili, da štiri kolesnega pogona ne bomo uporabljali – le zakaj bi ga, če ni treba (le kako naj bi vedeli, da nam bo prišel še kako prav). Prvi metri po levi strani so bili spet zelo nesigurni, na hitri cesti pa so kolesa stekla. Z nekaj postanki smo prišli do kraja Forbes, kjer smo za čez noč najeli malo kočico in vsi utrujeni zaspali v trenutku.

Ta prvi dan ni bilo prave volje občudovati pokrajino. Kljub temu se ne moreš izognit prečudovitim panoramam in se ob tem vsaj malo načuditi. Seveda, hoteli smo videti tudi avstralsko maskoto, kenguruje in jih tudi zares videli precej, žal povoženih ob cesti. Baje, da pridejo ponoči na plano in radi skačejo po cesti …