Ko se pripeljemo v Vrsno, malo slalomiramo po ozkih uličicah vasice, dokler le ne najdemo prehoda do povsem nove solarne elektrarne, ki je uničila lokacijo za nov Erzov (pred časom lociran) start. Pa še piha močno, tako da se po ogledu elektrarne hitro spokamo nazaj v avto. Erzo je ves žalosten, ker še nič ni letel in deluje že skoraj obupano. Predlagam Matajur (poznam pot do starta) in skozi Idrsko in Livek odšibamo gor.

Na sedelcu med Mrzlim vrhom (1353m) in Srednjim vrhom (1323m) parkiramo in odnesemo opremo na start desno na Srednji vrh (razen Mega, ki pravi, da  je danes že dovolj letel in je prostovoljni šofer). Za razliko od vetra spodaj je tu skoraj mirno – razen rahlega vetriča, ki se zliva po pobočju dol (s strani in rahlo v hrbet). Ko že skoraj obupamo (Boris gre gledat situacijo nižje po pobočju), vetrič v hrbet občasno zgine.

Hitro postavi Erzo, izkoristi trenutek miru in starta. Jaz takoj za njim, potem pa še Mateja in Boris. V ravni črti se usmerimo čez dolino levo od Kobarida v sprednji del grebena Kobariškega Stola, ki pada proti Kobaridu. Erzo že nabira, jaz pa tudi takoj priklopim in začnem vrteti. Naslednjo uro vrtimo in peglamo in jadramo na prednjem robu, dokler sonce počasi ne zaide in se začne hladiti. Boris je zavil po dolini naprej proti Robiču in tu ga hitro prizemlji, saj se proti močnemu vetru nazaj komaj pomika. Svetuje, naj raje pristanemo na uradnem pristanku, saj je veter v dolini res močan. Ko se odločimo, da gremo dol, si kljub temu izberemo velike travnike pri Starem selu za Kobaridom, saj je veter res močan in obeta živahno pristajanje. In tako tudi je. Najprej pristane Mateja, ki jo malo povalja, potem jaz ob cesti nasproti Vile Franko (in me ne povalja), zadnji pa še Erzo.

Zoranov let

Mega in Boris nam pomagata pospraviti in nazaj proti Lj. V Idriji imamo še zaključno večerjo in druženje v gostilni nad Antonovim rovom.

Recept za žlikrofe

Dan je še mlad in Erzo že kaže novnovnov start v smeri Vrha nad Šembijami (777 m). Malo krožimo med hišami in kar hitro vdenemo cesto v pravi smeri, ki se spremeni v kolovoz in na koncu v travnate kolesnice proti vrhu Vrhu. Ko rata malo čudo, se spokamo iz avta na oglede. Erzo tava naokoli s tablico in preverja, če so zemljevidi v redu narisani. Veter je še malo močan (vendar prava smer), zato smo še malo turističnoinformativno razpoloženi. Z Vrha vidimo primerne travnike na sosednjem JZ pobočju (Bezgovica 738m). Zapeljemo se v tisto smer po travah, pa hitro odnehamo in se peš odpravimo na travnike, od koder ni še nihče odletel, odkar stoji mati Zemlja.

Travnik je sicer zelo položen (kot pri Stični), vendar so drevesa na koncu bolj krmežljava in redka. Še kratek sprehod do strmega, skalnatega Brkinskega roba (potrjeno na 10.000ki), da najdemo primerne pristanke. Nekaj najdemo in nazaj na travnik-start. Mega se odloči, da mu ni treba (pristanki se mu zdijo premalo verodostojni). Z Erzom začneva postavljati, ko steče (!) še Boris po padalo (prej namreč ni bi povsem prepričan).

Erzo kar na dolgo zalaufa po travniku in se le malo nad drevesi odpelje ven. Lepo ga drži in pride vse do vasice Podstenje, kar se nam je zdelo praktično nemogoče. Zalaufam še jaz (kamero seveda pozabim vključiti), pa me malo dvigne, pa še pobrcam, pa še… in me noče dovolj dvigniti, tako da moram prav v slalom med nizkimi drevesi, ki se mi motajo med nogami. Še ovinek okoli smreke in končno sem čez rob na odprtem. Spomnim se na kamero. Letim čez globoko grapo Podstenjška in se počasi približujem cerkvici Podstenja. Erzo mi že svetuje, naj odvijem dol na travnik v Mereče, pa se mi zdi, da bom imel dovolj višine, da se privlečem do Podstenja. Res jo imam in pristanek na travničku desno od vasi, za razliko od Erza, ki je pristal za njo.

Zoranov let

Še Boris odleti. Lepo se ga vidi, ko je čez rob (baje je bil tudi on zelo nizek nad drevesi), vendar kmalu zavije proti Merečam, ker ima odprt rukzak.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/800519

Ko pospravljam, pride še domačin na mopedu, da malo pomodruje (spomni se nekoga, ki je lani pristal tu blizu – kdo drug kot Erzo) in že sta Špela in Mega z avtom pri naju z Erzom. Še naokoli pa Borisa in diretisima do Avio puba na pice in zaključno druženje.

Novnovnov=prvenstveni start (če smo čisto pošteni, je samo za Erza, midva z Borisom imava prvo in drugo ponovitev -v alpinistični klasifikaciji se sicer prvenstvo priznava navezi-ekipi, ki je prva splezala smer, samo mi nismo bili prvezani na iste štrike, ampak vsak na svoje… 🙂  ).

Erzovo videnje BEZGOVICA:

Ko osvojimo .777 Vrh še piha (preveč), nakar je le treba do štarta (ogledanega lani iz zraka in sicer), saj gre sonce dol. Piha 4m/s in grem prvi čez drevje kar nizko, čeprav me v položnem pašniku dvigne prej, kot Zorana in Borisa, ki za mano še bolj hodita in slalomirata po/med grmovju/drevjem.

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798628

Mega se nam pridruži ob 11h na avtobusni postaji v Logatcu. Mi smo družinsko v popolni zasedbi. Ostale pelje Mirko: Erzo, Manca in Mateja. Na poti proti Kovku nas dohiti Luka Slak in vozi za nami.

Peš do štarta, kjer je že cca 20 padalcev in nekaj zmajarjev. Ob 12h veter slabo piha gor (2-3m/s). Optimistično čakamo, saj je bila dan prej podobna situacija, le, da je bilo manj inverzije. V meni se pojavi dvom, da bo tako dobro kot dan prej, saj veter kar ne potegne, pa še v zraku ni nobene sonde. In čakamo. Ljudje pa prihajajo – zmajarji in padalci (zmajarji vneto sestavljajo svoje trikotnike, kakšnih 30 kom.). Veter počasi crkuje, ker se pojavi koprena. Mega štarta in odleti. Po 25 minutni borbi pristane pri Anji. Ko zaslišim, da nekdo odpre pločevinko, se spomnim na malo pivo, ki ga imam s seboj in mi ga je dal Erzo dva dni prej poleg tistega, ki sem ga našel na Gabru, in čakanje oplemenitim s pitjem, saj je matematika pokazala, da se izračun za plan, ki sem ga imel za ta dan ne izzide. Dobim idejo, da bi šel na Nanos – z avtom seveda po nov štart. To povem Erzotu, ki me ignorira. Potem me pa čez 1 min ves ogret sprašuje a res, pa kako to mislim … Povem mu to, kar je sledilo.

Hitro vsi iz jate odštartamo, malo pojadramo in pristanemo pri Anji, razen Mirkota, ki je šel požrtvovalno dol z avtom in mu je kar malo žal, da ni letel. Ostalo krdelo čaka in dočaka Megata, ki je ta čas že prišel nazaj na štart in še enkrat na hitro odletel. Potem začne na štartu pihati burja. Mi tega ne vemo in se že peljemo proti Nanosu. Zgrešimo križišče, po 300m to ugotovimo, ker se 1. avto pripelje nasproti in Erzo maha v krogu. Obrnemo in že se peljemo gor. Kar precej zahodno in pod Herominom se ustavimo in gremo gledat na rob. Zdi se ok.

Štartamo vsi, razen Megata, ki se žrtvuje za šoferja in pri gledanju Mirkotovega vzletanja dobi močno inekcijo adrenalina zato, ker Mirko bremza padalo do konca. Kljub temu uspešno odleti. Jaz štartam zadnji, malo pojadram. Po postaji Manca javi, da ne more dobiti padala z drevesa. Ko se odpravim proti pristankom, zagledam Mančino padalo na orehu in po postaji sporočim njeno lokacijo. Po pristanku se pridružim obiranju padala z oreha in jablane. Tik pred tem izvem, da na Kovku piha burja 6-9m/s.

Borisove slikce: /olc/index.php/forum/gallery/797217

Potem gremo jest in pit v gostilno v Podnanos. Peč za pice imajo majhno le za 3 pice, zato Luka dobi svojo šele v 3. rundi, ko mi že skoraj vse pojemo. Iz gostilne gremo na Kovk, kjer ima Luka avto in potem v Logatec, kjer izstopi Mega, pa v Tuš po gajbo pira in v Kljukca, kjer se družinsko družimo z Novakovimi. Bil je lep in uspešen dan, saj sem osvojil nov štart! Pa še vsi smo ostali živi in zdravi!

Prvi pokliče danes Erzo – kam? Na Primorskem modro in vijolično  močna burja, na SZ pa ne preveč močan V in lepo sončno:  torej SZ Slovenije. Omenim Šijo, Vogel, Vogar… se slišimo. Potem pokliče Boris:  če ni boljše ideje – Krvavec ali Gozd, skratka Gorenjska. Seveda se Erzo spomni še dodatka: Podjelje in smo zmenjeni. Ker gremo zgodaj, spet pol dneva dopusta (kakor za koga…).

Ob 12.20 me poberejo Špela in Boris z Erzom (za Mega je prezgodaj, Mateja bi tudi kasneje, okoli 14.30) na britofu v Šmartnem in gas do Bohinjske Bistrice. Malo pred njo na zgornje polje do Bohinjske Češnjice in gor v strmino do Podjelja. Pustimo avto pri najvišji kmetiji (tu srečamo padalca – Anžeta, ki se ravno baše iz avta) in skupaj zagazimo proti plundrastim travnikom kakšnih 50vm gor. Špela se tudi lomi z nami po spolzkih strminah. Končno smo na startu, totalno prešvicani in še tu nam sonce tolče v glavo (je pa lepo).

Postavimo na mokrem snegu. Vetra je komaj kaj in občasno pihne lepo gor. Potegnem prvi in odletim. Sicer drži, ampak dviguje pa ne. Ker sem res lepo visoko, se mi zdi, da bo desno ob pobočjih mogoče kaj termike in se usmerim tja. Res drži, občasno tudi malo piskne (pozitivna nulca), ampak generalno gre počasi dol. Nad Srednjo vasjo sem še dovolj visoko, da grem naprej proti  vasi Studor, kjer iščem pristanek. Travnikov je polno, eni bolj zasneženi, drugi pa že skoraj kopni. Vzdolž glavne ceste so kandelabri in drati , tako da izberem dolg travnik desno od ceste. Lepo počasi pristajam in vozim direkt proti soncu in se kar vse blešči od lepote in beline snega in čistega neba.

Ko sem tik nad tlemi (2-3m), se nenadoma pojavijo pred in nad  menoj drati (odcep trofazne el.napeljave za vas Studor, kasneje vidim tudi kandelabre, ki so postavljeni počez in ne spadajo k onim ki gredo ob glavni cesti…). Zategnem komande več kot do konca in me spusti na tla skoraj na mestu. Čofnem na lepo, že kopno travo, ki pa ni trava, ampak močvirje stopljenega snega in blata – prava čofodra. Kupola še zaniha naprej in se  obesi delno čez drate. Sem totalno blaten skupaj s sedežem in se zahvalim sončku in vetru v zraku, ki sta med letom posušila padalo… Do gležnjev stojim v čofodri in rahlo potegnem najprej tisti del kupole, ki je ves na moji strani. Lepo potegne glavnino preostalega del kupole nazaj čez, dokler ne pride do štrikcev, ki se pa rahlo zataknejo in ko jih bolj močno potegnem, zašmelca in se malo pokadi tam zgoraj… in vse skupaj pade v čofodro (najbrž je vas Studor ostala brez elektrike…).

Zoranov filmček

Zoranov let

Hitro naberem padalo in ga odnesem na drugi del travnika (predno kdo pride…), ki je še delno zasnežen (plundra). Takrat pokliče Erzo, da sta z Borisom pristala skoraj v Bohinjski Bistrici, da se logistika odvija in da bodo kmalu pri meni. Ko pospravljam, opazujem morebitne poškodbe in najdem cca 5×5 cm zašmelcano luknjo na na zgornji strani, pri celicah na,vrhu padala. Grem do ceste in takoj mi ustavita domačina, ki me zapeljeta do apartmajev Triglav pred Staro Fužino, kjer že čaka ostala trojica.

Borisove slikce: /olc/index.php/forum/gallery/796176