Houk!
Kaj vse se lahko človeku zgodi, če ne preveri dovolj dobro svoje opreme sem videl danes (9.12.) na Lijaku. Primož iz Nove Gorice in jaz sva se danes spet podala v boj s termiko na Lijak. Razmere so bile dokaj ugodne, videti je bilo, da ne bo problemov. Žal sva se zmotila: Primož je štartal prvi in že takoj se je pokazalo, da je termika zelo slaba, vseeno sem tudi jaz potegnil in za razliko od Primoža zavil na levo, žal sem se zmotil – nikjer ni bilo čisto nič zato sem se vrnil nazaj pod štart, ker sem videl, da Primož vseeno kar drži višino. Ko sem se mu približal sam zagledal, da mu visi nek dolg štrik iz sedeža, takoj mi je kapnilo, da je to rezerva. Takoj sem mu sporočil po postaji, da se mu je aktivirala rezerva, tega namreč sam niti opazil ni, hitro je odreagiral in zavil rahlo bolj proti hribu, takoj zatem se je rezerva napolnila z zrakom in glavno padalo je omahnilo naprej. Bal sem se, da ne bo obvisel v skalnati pečini k sreči pa je bil dovolj blizu grebena in je že po nekaj skundah sedel na borovec tik nad strmim previsom nekaj deset metrov desno od roba štarta. Ko sem se pripeljal mimo njega sem poleg rahlega šumenja vrvic svojega padala šlišal še polglasno sočno preklinjanje v primorski intonaciji. Z malo domišljije si lahko ustvarite sliko in zvok primorca, ki visi na kraškem borovcu z odprto rezervo in zapletenim padalom – tragikomično. Ko sem gledal ta veliki jurček (rezerva), ki je visel na borovcu sem pa hkrati pridno curil proti tlem hkrati pa kontroliral, če je ročka moje rezerve dovolj dobro pritrjena – na napakah drugih se učimo – in kmalu tudi pristal. Po pristanku sem hitro zložil padalo, poštopal Italijane in bil ob dveh zopet na štartu. Primož je imel do tedaj že ekipo, ki mu je pomagala vključno z svojim očetom, ki je s seboj prinesl motorko. Po drugem štartu je bilo malo bolje vozili smo se v višini grebena in šele kasneje okrog treh je termika pošteno dahnila namotal sem na 1400m in odpeljal klasiko proti zmajarski s povratkom. Moram reči, da me je zeblo v prste kot mačka, še sedaj jih čutim. Termika je potem držala dolgo tako, da sem (po dveh urah leta) pristal malo pred četrto, ko je bilo že globoko vse v senci.
Letenje nikoli ni dolgočasno.
lp Boštjan