130129 Kovk P911 15:52:51

Zjutraj po kotlinah megla, ampak na Primorskem in Gorenjskem že vse v soncu. Generalno močan Z, ki z višino jača. Na Krvavcu SZ do 13, na Krimu 7/13 Z, na Kovku 4,5/8 in tudi več. Že zgodaj se začnemo koordinirati (Erzo, Mega in jaz) in odločimo se za Primorsko.

Ko z Erzom na Uncu presedeva v Megov avto, je tudi jasno, da gremo na Kovk.

Ko se približujemo Colu, smo vse bolj razočarani. Modrina in sonce se umikata meglicam in za Kovkom parkiramo že v megli. Vmes pokliče Damjan z vabilom na hodalno letenje z Grmade (Šmarna gora…Tudi na Kovk pešačimo  po megli, ki pa se rahlo razsvetli proti robu.

Na startu postavljamo tik pod bazo (mogoče 20m nad nami) v vetru 5,5/8,8 J. Erzo uspešno starta v živahnih pogojih. Jaz malo cincam, ker se baza občasno zniža, potem pa hrbtno potegnem (seveda ob Megovem postavljanju mojega padala – hvala Mega 🙂 ). Prvič mi ga v luftu zrola, drugič me katapultira v luft in na tla, v tretje pa potegnem kot je treba in stopim v zrak.

Začuda se tudi v sedež zbašem v trenutku in kontrolirano odpeljem stran od grebena, ki je zabasan z meglicami. Mega mi vpije naj potegnem ušesa, da me ne potegne v bazo in to tudi naredim. Dviganje se umiri in počasi se spustim pod bazo. Potem pa uživancija (resda v dokaj hladnem okolju): ko se spustim pod oblak, jadram sem in tja, ko malo zgubim, zavijem spet bliže h grebenu in tako sem in tja na cca 800m. Ko vidim, da Erzo odpelje proti Hublju, se usmerim za njim. Vozim precej zunaj in krasno drži. Vidim, da Mega ni za nama in očitno ne misli v zrak (vedno bolj pogosto se start zavije v meglo). Do Hublja kar vzdržujem višino brez problemov. Vidim, da se Erzo usmeri kar naravnost ven proti Čavnu. V začetku mu super kaže, potem pa začne drastično zgubljati in se hitro obrne. Jaz z lepo višino zapeljem malo naprej v kot, pa začnem naenkrat močno zgubljati. Ne pomaga niti blizu pri pobočju, niti bolj daleč stran. Takoj, ko se vrnem do Hublja, spet malo naberem in opazujem Erza, ki je dosti nižji, pa vztrajno drgne in nabira meter za metrom. Grem za njim okoli roba, pa le malo naberem. Kjer njemu gre počasi gor, jaz vrtim nulo ali celo zgubim. Erzo nabere skoraj do roba pod bazo in se odpelje nazaj proti Kovku, jaz pa drjasam in se matram, ampak saldo je negativen. Končno se vdam in poskušam ob pobočju nazaj proti Podrti. Najprej višino okoli 500m kar vzdržujem (v resnici nižino, saj sem že zelo nizko nad položnim gozdnatim delom pod strmim skalnim pobočjem…), ko pa že skoraj hodim po drevesih, odpeljem bolj ven. Ta del med Ajdovščino in Vipavo je zelo gozdnat in ni ravno nekih pristankov, tako da sem kar na trnih. Pa izkoristim hribčke pod cesto (Ajdovščina-Col), ki mi kar zmanjšujejo curažo (-0,3 do -0,7), tako da se celo z nekaj rezerve privlečem do Anje.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pristanem se pripelje Mega od Anje in mi pomaga pospraviti. Erzo pa se visoko gori pod bazo odpelje čez Vipavo, priključi Nanos in naprej…

Erzov let

Erzov let

Z Megom se odpeljeva do picerije v Vipavi in počakava, da naju Erzo naroči za pobiranje na križišče za Manče. Potem pa nazaj na Unc in Vrhniko. Sem zelo zadovoljen :-). Na poti v LJU pa še Damjan pove, da je lepo odletel na Grmadi 🙂 !

Erzov komentar leta: Trio fantastikus se z Unca skozi Bukovje zapodi proti Podkraju, kjer vidimo v dolini sonce, na Kovku pa čepi velik oblak, baza katerega ob štartu sega 20 m nad štart, sicer pa na ven sega skoraj do Anje. Tja proti Hublju je vse še nižje. Naenkrat tudi zunaj ni več sonca. Vseeno se odpeljem čez Vipavo, kjer nula in pred Gradiško turo tobogan na gor. Potem pa vožnja mimo meglic, ki niso zbite v oblak kot v celotnem Kovku. Vse drži, kot se je reklo včasih. Sonce sem videl le na poti od Vrhnike do Cola!

Leave a Reply