Začel se je lov na prelet proti morju. Močna termika ( do 11 m/s je imel Erzo nad Krimčkom) je preusmerila hrbtni veter na štartu v pravo smer tako, da je kar šumelo. Brez večjih težav je šlo na 2000 m do baze in to je dovolj za prelet proti Cerknici. A ta je še daleč, saj je treba že takoj nad Kožljekom “popraviti višinomer”, pa tudi mraz me je podil na tla vso pot. Ko sem komaj za silo dobil 1800m, sem nadaljeval proti Rakeku in še preden sem ga preletel so se dviganja razmnožila. Noben problem ni več bil in 2100 m se je kar prileglo. A to je treba izkoristiti, saj je do Postojne daleč in malo pristankov. Nad Rakovem Škocjanom na 900 metrih pa me je prilepilo na sedež ( 8.1 m/s kar celo minuto ) in po rukanju nad Zabočevim sem spet komaj lovil kupolo nad sabo. Prstov že skoraj nisem čutil in sem jih potegnil v pest, da sem se kar malo bal, kaj če mi zapre kupolo, saj bi mi mogoče zavore ušle z rok. No, spet se je vse umirilo in prav nad Postojno sem v miru vrtel na 1900 metrih, a me je mraz prisilil v raven let  proti Razdrtem. Z eno roko sem držal zavore, drugo pa vtaknil med noge. Po zamenjavi sem si malo opomogel, a sem kmalu ugotovil, da sem pod 1500 m in potem ni bilo niti malo piskanja vse do Hruševja. Tam sem imel le še toliko višine, da sem obrnil in pristal tik za hišo, ob kateri je avtobusna postaja. Proti Vremščici so bile kar kumulostrade, a se mi je maščevalo zapuščanje stebrov nad Postojno.

Hja, izgovor je dober, a je res, da sem peljal od Postojne dalje kar skozi nekaj dviganj brez kroženja in raje imam cele prste. Potreboval sem 1 uro 50 min, naj višina pa je bila 2160m.

Mogoče bo to pisanje komu pomagalo pri kaki skriti želji leteti domov, ali pa na morje. No, to je šele začetek, priložnosti pa bo še celo leto dovolj.
 
CIK-CAK vožnja od oblaka do oblaka, kot kak cucek, ki obeleži vse po vrsti