Po dobrih dveh tednih neletenja (Krvavec in Povlje), kar za moje pojme niti še ni kritično, ampak se je vmes letni čas vendarle zamenjal iz zime v poletje in deluje kot da je dlje, ugotovim, da bi blo res treba spet mal v luft. Zorana idr. sploh ne grem klicarit, ker mi je itak jasno, da bo šlo v njihovem primeru za neke celodnevne odisejade, mojih jutranjefiskulturnih pa se itak ne bo noben udeležil. Tako da se slišiva samo z Damjanom, vabilo na Kogel nepoznavajoč pot in glede na zimske razmere, pa tud pomanjkanje cajta, prijazno zavrnem. Glede na napoved, ko naj bi švoh sever nekje okol desetih dopoldan obrnil v švoh jug, splaniram Kriško, iz katere se odleti v obe smeri, pa še ravno prav jo je za odhodit. Napovem, da bom doma okoli desetih.

Ko v soboto ob šestih zjutraj vstanem in prižgem telefon, od Damjana že dobim SMS, da je na poti proti Kamniški bistrici in da se javi v Seničnem, če si premisli (si ni, je potem javil da je šel gor brez padala in da je mraz). Ob 6.45 odrinem od doma in točno ob 7.30 začnem hodit s pristanka v Seničnem. Že od začetka vzpona se mi pozna tko dejstvo, da sem prejšnji popoldan precej zagnano odtekel kakih 13km po Golovcu, pa tud to, da je pot spričo staljenega snega prilično čofodrasta in moram iskat neke listnate zaplate med blatom, kjer je sploh kej oprijema in vsake toliko vmes pucat po pol kile blata z vsakega od gojzerjev.

Končno prilezem na Gozd in podaljšam proti Kriški, zdi se mi, da gre malo lažje. Postaje sploh ne kličem, bomo že gor vidl, kaj bo. Za zgodnjo uro kar neki gor in dol lazečega naroda, sredi poti se začne po poti pojavljat leden drseč sneg, ampak se mu da s hojo po kamnito/listnatih otočkih uspešno izogibat. Vztrajam do treh minut pod vrhom, ko mi dričanje končno dokurči in si nataknem tamale “dereze” in grem do konca gor kot po suhem.

Na prijetno osončen in zatišen vrh prilezem prilično sfukan ob 9.13. Grem po čaj, tačas ko se hladi, pa odplest trakove na štartu, ki pokažejo rahel SV, Mateja bi odletela z lahkoto. Spijem čaj do konca, se javim domov, baba me napizdi, zakaj še nisem nazaj pri avtu in pojasnim, kako je blo z razmerami na poti in svežino mojih nog, skušam pojasnit še kam nameravam odletet in kako principi varnega lazenja po hribih zahtevajo da nekomu javiš smer povratka, pa me zabije s tem, da itak ve kam grem in naj se javim ko bom v avtu proti nazaj.

Pa bodi tako, si rečem, in grem pogledat na severni štart tam zadaj, kjer že med hojo tja vame zapihajo močnejše sape severnovzhodnega značaja. Na štartu s pomočjo akcijskega anemometra in ostalih čutil ugotovim, da pravzaprav piha nek zoprn zaganjajoč od 1-9 se severovzhodnik (postaja pa javlja 2-4), da listje šušti le na levi strani poseke in da tole pač ne bo zame in da mi ni treba in da nimam cajta čakat, da se stvar umiri ali obrne, tko da bom šel s Kriške očitno prvič peš dol. Predvidoma le do Gozda, ker postaja tam javlja prijazen jug. In tud grem.

Po poti dol pokličem Zorana, ki (!) sploh nima namena letet ampak bo v civilu, da mi pove, kje se pride na šolski štart zadaj na Gozdu, ki mi pade na misel kot ideja štartat vendarle vsaj malo višje kot na Gozdu, ampak se mi ideja, da bi šel skoraj do konca dol do Gozda in pol mal nazaj vsemu sfukanemu ne dopade in neupoštevajoč navodila zavijem s poti dol po občutku proti vzhodu in rinem kakih 20 minut po brezpotju. Seveda ni da ni blo nekega čudnega gosto posejanega 40cm visokega bukovja, robidovja, blata in jarkov. Iskanega štarta ne najdem in si rečem “klinc, grem odletet na Gozd” in štart kmalu po tem, ko obrnem verjetno celo najdem (nad njim gozdna pot in v vidnem polju na levi lovska opazovalnica?) ampak je ‘mogoče bo šlo čez, mogoče pa ne’ varianta malce preveč adrenalinska za mojo bojazljivo nrav, zato brez slabe vesti produžim.

Ko pridem do Gozda, tam par komadov, se pomečejo dol, vsi v ravni črti proti pristanku, česa več pa tud jaz niti ne rabim, sam da grem mal v luft in da mi ni treba hodit še dol od tu. Veter se začne neki čudno mešat, tako da odletim šele v drugo, preživim v zraku do tal po oceni prijetnih 5 do 7 minut, opazim da je na pristanek označen za izpite, naredim šolski krog in uspem kvadrant celo zadeti. Pospravim, presenetljivo ni blo kaj dost blata, se odpeljem domov (pokličem postajo na Kriški, ki javlja prijazen 1-3 jug, res super) in nazajgrede ob pol enih poberem družino, ki si je omislila odpravo na Rožnik. Tko, če lahko vi opisujete odprave, ko sploh ne letite, lahko opisujem jst svoje, na katerih letim 5 do 7 minut.

Češna