Še ena vremenska napoved, ki daje slutiti močan veter, nas je potisnila na jug. Že lani sem omenjal, da če se obeta močan veter in dober gradient, zna biti Črni Kal čudovit. Na štartu kar ne veš , ali je močno zaradi termike, ali pa je le splošen veter. Žal mi je le Čerčka, ker sem mu doma dejal, da verjetno ne bom šel nikamor. Boštjan pa je bil tako zagret, da sem pustil trto za jutri.

Štart je bil dokaj lep. Takoj sem uvidel, da bo treba vrteti. Boštjan je že nevarno nizko “preletaval” avtomobile in moral je čez greben nad Ospom. Z veliko aktivnega letenja je nad pečinami , kjer plezajo zvrtel in že je bil pri meni. Ker mi ne paše leteti v močnem vetru, se nisem ogrel za prelet proti Postojni, pač pa sva poskušala kar proti Kopru. To nama je še nekako uspevalo do Tinjana, kjer sva poskušala ponovno dobiti višino, a je bilo tam ravno takrat malo slabše in sva zadnji čas pobegnila nazaj nad Osp. Še enkrat sva nabrala višino in odletela proti Hrvaški meji. Nad zavojem železnice na koncu doline tik pred državno mejo sva “motala” do baz in ugotovila, da prelet do Učke ne bi bil problem, a nisva vedela  kaj bo, če naju opazijo policisti. Pa še nobenega dokumenta nisem imel s seboj. Buzet je bi že čistu blizu in tudi stebri so kar tekmovali med seboj, kdo bo močnejši.

Opazil sem še Andraža s Kopra, ki je jadral na Slavniku, pa govoril s “Strmico”, na kateri so čakali, da se veter umiri. Na koncu sva odletela do avtomobila in ugotovila, da bo zmiraj večkrat v zahodniku to prava rešitev ( Lijak je že kar malo preveč znan, tu pa je še precej možnosti ). No, tudi na Lijaku bo še luštno pozimi.
23 km, okoli 5 m/s dviganja in slabe 3 ure jadranja, je več kot dovolj za še tako zahtevne j. padalce.