Ambrož je bil pokrit, Lijak je imel hrbtni veter ( vsaj do 2 ure ), na Zavrhu pa smo jadrali cca 6 zmajarjev in 9 padalcev. Proti večeru je SV veter pojačal in višine so se zaradi prisotne termike povečale čez 1300 m. Vmes je sicer veter toliko popustil, da je večina “scurila”, a so se vztrajni vrnili na start in z jadranjem nadaljevali do večera. Tudi plohe so bile v bližini, pa so se zlile še preden je postalo prenevarno.

Najboljša odločitev ta dan je bila Boštjanova, ko je menil da bo glede na bližajočo se fronto dan slabši, ker pa se je pripravljala invazija na ta start, tudi mene ni manjkalo.

Ja, veter je bil močan, sonce pokrito in le tu in tam se je dalo malo višje priti le toliko, da sta Mega in Primož priklopila greben proti Hrvaški. Jernej, Erzo, Dane in “jest” pa  smo se pošteno trudili in nekajkrat zvrteli čez start, Dane tudi čez 1000 m. Jaz sem nato raje pristal na startu in pobegnil nazaj domov.

Še ena vremenska napoved, ki daje slutiti močan veter, nas je potisnila na jug. Že lani sem omenjal, da če se obeta močan veter in dober gradient, zna biti Črni Kal čudovit. Na štartu kar ne veš , ali je močno zaradi termike, ali pa je le splošen veter. Žal mi je le Čerčka, ker sem mu doma dejal, da verjetno ne bom šel nikamor. Boštjan pa je bil tako zagret, da sem pustil trto za jutri.

Štart je bil dokaj lep. Takoj sem uvidel, da bo treba vrteti. Boštjan je že nevarno nizko “preletaval” avtomobile in moral je čez greben nad Ospom. Z veliko aktivnega letenja je nad pečinami , kjer plezajo zvrtel in že je bil pri meni. Ker mi ne paše leteti v močnem vetru, se nisem ogrel za prelet proti Postojni, pač pa sva poskušala kar proti Kopru. To nama je še nekako uspevalo do Tinjana, kjer sva poskušala ponovno dobiti višino, a je bilo tam ravno takrat malo slabše in sva zadnji čas pobegnila nazaj nad Osp. Še enkrat sva nabrala višino in odletela proti Hrvaški meji. Nad zavojem železnice na koncu doline tik pred državno mejo sva “motala” do baz in ugotovila, da prelet do Učke ne bi bil problem, a nisva vedela  kaj bo, če naju opazijo policisti. Pa še nobenega dokumenta nisem imel s seboj. Buzet je bi že čistu blizu in tudi stebri so kar tekmovali med seboj, kdo bo močnejši.

Opazil sem še Andraža s Kopra, ki je jadral na Slavniku, pa govoril s “Strmico”, na kateri so čakali, da se veter umiri. Na koncu sva odletela do avtomobila in ugotovila, da bo zmiraj večkrat v zahodniku to prava rešitev ( Lijak je že kar malo preveč znan, tu pa je še precej možnosti ). No, tudi na Lijaku bo še luštno pozimi.
23 km, okoli 5 m/s dviganja in slabe 3 ure jadranja, je več kot dovolj za še tako zahtevne j. padalce.

Grda vremenska napoved je odvrnila marsikaterega pilota od letenja, a mi se nismo dali. Zato smo šli na Gaber in ujeli nekaj sonca, vmes pa vsake toliko časa zapiranja. Tam sva z Mojco pol urice jadrala  in nato pristala tik pred močnim JV vetrom. Z Gabra se je lepo videlo na Čaven, a po postaji ni bilo ničesar slišati. Zato sva  odhitela na domač Zavrh in kljub temu, da je slabo pihalo na štartu (JV iz doline Borovnice ven proti Vrhniki ), je celo pobočje proti Vrhniki držalo. Štartal sem ob 18 uri in letel hitro na Vrhniko, kajti nad Planinskim poljem je že padal dež. Plohe so se hitro širile in je časa kar malo zmanjkovalo. No, brez panike. Slabe izkušnje dajo rezultate in ob prvih kapljah smo bili že pri “Jurgelcu”.

Zmiraj več bo dnevov, ko bo najsigurnejše jadranje na Vipavskem. Danes sem se odločil štartati na Kovku, ki ni razočaral. Sodelujoči so še Erzo, Tone, Stane, Tomaž, Mojca in Primož. Boštjan je poskusil “kurirčkovo”, pa ni zneslo nad Čavnom in je “scuru” pod Kovk, ker je bilo tam zelo težko tudi izvrstnim liga pilotom. Nad Vipavo se je menda Boštjan oddolžil Danetu za tisto pod Kolkom, saj je za spremembo nad Vipavo sedaj on pobral, Dane pa scuru. Temu se reče prelet v dveh etapah. Boštjan je namreč štartal še na Kovku in delal družbo Mojci do Razdrtega. Meni in Tomažu pa je bilo dolgčas in sva letela raje vsak s svojim tandemom, da sva v zraku lahko klepetala.