Prejšnji dan sva prevozila cca 900 km iz Sante Terezinje do Valadaresa. Na štart se tako privlečeva okoli dvanajste ure. Mene ob pogledu na obzorje že mrazi. Uff.. Do koder ti seže oko mali hribčki.

Igc datoteka

To sem do sedaj videl le na fotografijah. Vzletim in se po zraku opotekam okoli štarta. Hrib obdaja rahla, občasno močna turbolenca. Čakam Prevca in nimam namena kaj dosti napadat razdalje. Ampak, Gašper je odločen in me prepriča na način da porine na ravnino. Najprej sem imel idejo, da si bova pomagala in letela skupaj kot z Marlijem po Afriki. Skupaj ne letiva praktično nič. Ves čas se izmenjujeva na vodilni poziciji. Zdi se kot, da sta dve konvergenčni liniji. Prvi del letiva proti jugu bolj zahodno linijo, medtem ko se v drugem delu poleta pomakneva bolj na vzhodno. Prvi del dneva precej žagava (velika dviganja in spuščanja), medtem ko zadnjih 2 uri res letiva kot na Sorici oziroma še z bolšim povprečjem. Na žalost se najini upi na 200 km razblinijo z koncem dneva. Pristajava z mrakom nekaj pred šesto uro. Čez dan hitrost glede na tla ni bila ravno visoka, po najinem mnenju bi lahko celo letela povratek. Vseeno je bil polet zelo tekoč in noro zanimiv. Za zakluček nama neka mamca uredi prevoz do večjega mesta kjer greva na bus. Marli je tukaj letel 284km. Če bi štartala 3 ure prej in bi imela daljši dan kot je v januarju – februarju bi ga imela…. tička. 😀
lp
Primoz

Danes me je poklical Marli da je v Valadaresu odletel le cca 130km. he he

Moj prvi izlet v himalajsko predgorje, kjer vladajo odlične razmere in ogromni a družabni ptiči.

17.10.2008

Po dveh dneh neviht in močnega vzhodnika smo dočakali prvo tekmo. Na prvi pogled so videti pogoji idealni saj se okoli 10 ure nad Dhauladharsko verigo na kakšnih 5000m začnejo delati prvi kumuluski. Temu primerno je optimistično razpoložena tudi tekmovalna komisija, ki postavi glede na skromno dolžino oktobrskega termičnega dne zahtevno 103 kilometrsko disciplino do Dharamsale. Že takoj po štartu se izkaže, da je vnema pretirana. Na 2800m je močna inverzija, pa tudi zahodnika je veliko. S težavami se po treh urah in pol prebijemo do Dalaj Laminega pribežališča v McLeod Ganju ("Mala Lhasa") in vsem je jasno, da bo pot nazaj trnova. Na koncu le Pepeju in Torstnu uspe skočiti čez zadnji greben pred ciljem, vendar sta tudi onadva prenizka za zadnjo (safety seveda) obratno točko.

18.10.2008

Še vedno nekaj zahodnika in nizke inverzije, tako da po nekaj iteracijah dobimo 57 km dolgo lokalno disciplino. Na začetku je napredek počasen, le majhna skupina uspe splezati na zadnji greben. Z Dimitrijem letiva nižje in z več vetra v hrbet in na predzadnji točki smo spet vsi skupaj. Pot nazaj poteka visoko po grebenu in rahlo proti vetru. Na tem delu letim preveč previdno in prva skupina mi uide. Še vedno pa sem s svojim prvih himalajskih ciljem zadovoljen. Ajay z zmago pokaže, da je poleg Debuja in Adieja je v Indiji še precej dobrih pilotov.

19.10.2008

Vreme se končno porihta in doživeli smo enega tistih dnevov, po katerih Bir slovi. Nič vetra in pogosta in močna dviganja naredijo letenje po teh razgibanih grebenih in dolincah zanimivo in uživaško. Štartni marker pričakamo na kraljevskih 3500m in prvih 40 minut brez vrtenja preletimo tretjino discipline. Na poti nam pernati domačini nekajkrat pokažejo svojo tehniko centriranja. Ga pa ni lepšega doživetja, kot da se kakšen od teh orjaških velemojstrov letenja pripelje v tvoj steber. Priznanje večje kot kakršen koli tekmovalni uspeh. V cilj se pripeljem za Pepejem in Torstnom z nasmehom do ušes. Zasledovalci malo zaostanejo in v skupni razvrstitvi skočim na četrto mesto za Pepejem, Torstnom in Dimitrijem.

20.10.2008

Zaradi popoldanske podelitve nagrad za zadnji dan dobimo bolj lokalno 50-kilometrsko disciplino. Še eno čakanje na štartni marker na lepi višini in z lepim razgledom in še en enostaven prvi del. Po prvi obratni se vodilna skupina spet razdeli na visoko in nizko špuro. Ponovno se vrtenje močnih stebrov in hiter let do naslednjega dviganje obrestuje, saj se izkaže za hitrejšo izbiro kot let ob sicer zelo termičnem zadnjem grebenu. Za zadnjo točko imamo anteno nekaj kilometrov južno od pristanka, ki se izkaže za zelo selektivno. Debu me na štartu opozori, da je področje znano po močnem požiranju in s hriba se odpeljem s fineso za v cilj 1:7. Od antene do pristanka se teren dvigne za 100m in Rus z oranžnim mercuryjem, ki vodi večino tekme, je prenizek za prelet ciljne linije. Z grozo ga gledam, ko trešči z vetrom v hrbet v riževe terase in dvigne oblak prahu. K sreči hitro vstane, jaz pa z udobno višino končam tekmovanje. Sledi napeto čakanje in, ko tudi Dimitrij podceni dolet, mi je jasno, da sem na stopničkah.

Rezultati so na himalayanpwc.pgcomps.net

Utrinki z ogrevanja in tekme:

Letošnji svetovni pokal se je zaključil z rekordnim sedmim zaporednim letalnim dnem, pa čeprav je bilo pravi dirk bore malo. Ena izmed njih sigurno danes, ko smo Slovenci končno prišli na svoj račun.

Vse se je odvijalo dokaj tekoče, po začetnem poligonu ob štartu smo kasneje leteli 50km morju naproti. Prvi del smo leteli po hribih, končni del dirke pa po ravnini. Ta del je zelo dobro ostal v spominu Podobniku, saj nas je prav tu pred dvema letoma avstrijec Armin Eder nabil za 5 minut. Podobno linijo kot Eder dve leti nazaj so danes odleteli Urban, Primož in Suša, z Aljažem pa sva dobro zakjlučila v skupini, ki je odpeljala bolj na desno. Slavje kvarita Južnoafričan in Avstrijec, ki sta v cilju pred nami. Vseeno mislim da 5 Slovencev med top 10! Podobno kot v Bolgariji so razlike med najboljšimi na tekmovanju v Bolgariji zelo majhne, tako da ne moremo z vso gotovostjo potrditi tretjega mesta Urbana, čeprav smo eno rundo že spili na ta račun. V skupnjem seštevku je po vsej verjetnosti ostal na 4. mestu.  Moštveno smo v svetovnem pokalu mislim 3., mesto pred Švicarji, ki so po evropskem prvenstvu doživeli še eno ponižanje od zmagovalcev Francozov… Po današnjem zakjlučku sezone pa je jasno kdo jih bo ponižal drugo leto… Spet trobimo kot sezono nazaj? 🙂

Se vidimo,
Gašper