Dejali smo si:,” Pogledat gremo!”. Najprej sem bil mnenja, da bo malce hudo, pa se je nato poleglo toliko, da sem brez strahu štartal in še Erzo, Tomaž in Primož za mano. Najprej sem letel na pobočniku, Nato pa se je let spremenil v lepo vrtenje stebrov tja do 1050 m visoko. Ko se je nebo rahlo odprlo, se je tudi to poznalo, a nas je mraz vseeno prisilil pristati. 1 ura 20 min je trajalo  zmrzovanje in če se Erzotu ne bi mudilo, bi mogoče še nekaj časa zdržali         ( nihče noče prvi dol ).