Domneva o dobrih pogojih na Kovku glede na napovedan zahodnik je bila pravilna. Sicer smo malo nezaupljivo gledali v rahle “termične mehurje”, a takoj po štartu prve “sonde” je bilo jasno, da se obeta eden zadnjih letalnih dnevov letos. Nekaj nas je letelo do Predmeje in tako napravili “skoraj 10 kilometrski prelet”. Pa ne, da je to senzacionalen uspeh, le bolj zanimivo je bilo to, kakor pa letenje v termičnih balonih na enem mestu v gužvi (na Podrti gori), kjer te včasih iz stebra zrine kakšen novinec. No, tudi ti se bodo še vsega naučili.Kdor je preveč na silo letel naravnost proti Predmeji, je imel resne težave v povratku in nekaj jih je moralo pristati. Ko pa mi je bilo že vseeno, kdaj bom pristal, pa sem se zapeljal še čez dolino proti Vipavi. Kar tako, za vsak primer, če bi slučajno tam “pobral”, pa čeprav je že od daleč videti zelo slabo. Se vsaj ne sekiraš ko pristaneš, saj če ne probaš nikoli ne boš izvedel. Je pa običajno tako, da ko si enkrat na tleh nekaj časa, te kar naenkrat ob pogledu na vztrajneže spet prime, da bi se jim pridružil. Tako je tudi Boštjana, Lukata in Simona prijelo in so se še enkrat spustili dnevu v slovo proti piceriji Anja. Lukatu se je celo spačilo padalo. Verjetno zato, ker ni bilo njegovo in ga padalo ni poznalo. Cunja kot cunja, vsaka se lahko zmečka. Važno je le to, da jo dobi pravi likalnik podse. Če dam šalo na stran, Luka je naredil frontalni stall in uvidel, da to niti ni tako ekstremni manever.