Lepo po vrsti.
4.12.- Se zadnja obetavna napoved. V visinah naj bi bil mocan Z kasneje JZ, na tleh pa se nekako znosno. Gremo v Vanwyksvlei. 120km na SZ. Rolat zacnem ob 11h, Peter pa se mi takoj z naslednjim vincem prikljuci. Ostali se pokakcajo, spakirajo in ze so za nama. Sitno letenje za po pi zdit, neka inverzija na 2400m, ruka, stebri ciiiist cudni,..
.Popizdevam, po postaji sikam- what a fuckn shity, shity day. Peter zakljuci na 147km, jaz sem bil mal naprej in na enih 500m nad tlemi. Mislu sem kar pristat in koncat s tem sranjem. Hip za tem pa rooook, 11-ka na 4000m in ground speed 110. Takoj sem bil pri DeAaru na 220km. Ura je bila 15,30. Opa opa, tole bi pa znal se kam it, 400 je burek, si recem. Napovedan cilj sem imel pa na 377km in je bil v pravi smeri. Krasno. Po tem pa klasika. S 3500m scurim k dojencek. Do podna skos -4 do-8m dol. Kaksen je bil vizir od znotraj si lahko kar predstavljate. Na koncu se z velikimi usesi in full gasom, da se izognem elektriki, full u rikverc zabijem v tla na ca.240km. Cist neugodno za pristajanje. Se dobr, da ni kaksen firbec prou prijazno prsou kej zraven , mmmrrrghh, mamicu mu.
5.12. – Klub turisticni vremenski napovedi se sforsira Vanwyksvlei, 120km na JZ oddajen spot, z zeljo vrnitve v domaco Priesko po zraku. Pa je napoved napacna, piha rahel VJV. Ooooh. Vse pustim zapakirano, se dolocim za delavca in vse lepo po vrsti povincam in jim potem sledim. Kdor cepne dol, ga poberem in gasa naprej. Kmalu imam ze vse na kupu, sam Peter noce pa noce dol. V poznih urah koncno obupa po 125km. Zanimivo – na poti domov na vseh 270km ne srecamo niti enega samcatega avtomobila.
6.12. – Brez oblacka. Napovedan zelo sibak JV. Razmisljam, ali bi sel, ali bi raje ostal doma. Saj bom itak jutri doma si recem in grem zraven v 130km proti JV oddaljen Britstown. Peter se zazene kakor se za njega spodobi. Nasi nekaj mencajo,men se pa itek ne da. Ker je Peter ze ca. 30km stran, fantje spokajo in gremo za njim. No, pa se vmes vstavimo na stranski cesti in spet vse ven pa vincat. Ob 17h si tako vseeno privoscim enega 2 urnega popoldansko-vecernega panoramca. Po 50km pristanem v totalni milini in spokoju. Ekipa kar prekmalu pride. Peter potegne na 145. Ooou Erzo, Erzo,Erzo.
7.12. – Krasen dan. Vroce k pes, brez vetra-glih za kopat. Nasi pa hop na vincanje v Priesko. Da pa ne bi bil kdo od njih prikrajsan za letenje se ponudim, da jih vse povincan in se potem vrnem na ranc – bazencek, aaaa.
Peter se vedno sviga po stirih jurjih in se bori s 100km trikotnikom, Alister glih pristaja na rancu, James je pa po dveh neuspelih poizkusih obupal, ter se z mano vrnil na bazen. Zdaj ze uziva v vodici. Nasmejanega Petra pa imamo sedaj tudi ze ob sebi. Je ze mrak. Erzo, Erzo, Erzo.
Se povecerjam, udarim en faj spanec in jutri krenem proti Ljubljani.
Hitro je minilo. Bili so moment ko sem se veckrat vprasal -what the fuck am I doing here, potem je pa vse pravzaprav spet tako noro in lepo, da ni kaj – se je treba priti.
Zaenkrat expedicija ni bila ravno po nacrtih, vseeno pa sta bili dosezeni najdaljsi letosnji razdalji v Afriki(do sedaj). Petrovih 321 in mojih 341km. No ja, neki je. Peter ostaja se 8 dni in upam,da bo lahko se kaj dodal.
Malince se vidmo na zimski ligi,
LP, Mare