Od tam kjer smo prejšnji dan končali, smo zarana nadaljevali. S polnim plinom v Manillo. V kraju smo se malo lovili pri iskanju ceste do padalskega avtokampa in vzletišča. Sila je bila velika in vsak kolovoz v smeri Mt. Borah se je zdel pravi, zato smo zapeljali na prvega in najprej srečal čredo krav, ki je zasedala senco drevesa, ki je padala čez cesto. Takoj nato pa se je cesta spustila naravnost v strugo reke. Franci in Erzo sta zabredla v potok in strokovno ugotovila, da bo šlo čez, samo ustavljat da se ne smem. In šlo je čez in čez kilometer ali dva smo prišli do kampa. Ampak kdo bi se brigal za uradne stvari (prenočišče, licenca, …), ko pa je treba čimprej v zrak. Zapeljali smo torej proti vzletišču in klanec je postajal strmejši, nazadnje se je vzpenjal naravnost v hrib, da smo trepetali ali bo avto speljal ali ne.
Slika 1: Krave na cesti …
Slika 2: … in strmi klanec.
Avto je sicer vzdržal, ampak prav prijetno mu ni bilo. Na vrhu je sklopka pošteno smrdela in še dobro da ni bilo hujšega. Pa kaj naj, nihče ni znal povedat, kako naj vozim avtomatika. Kasneje sem ugotovil, da ima tudi L na menjalniku in 4WD, zato v naslednjih dneh ni bilo več težav.
Slika 3: Erzo
Slika 4: Franci
Na vzletišču so bili idealni pogoji in zato so Peter Erzo in Franci hitro odleteli, vsak po svoje. Jaz pa sem počasi odvil po klancu navzdol in poskušal najti padalca, ki bi mu sledil. In našel sem Erza, ki je tudi kmalu za tem pristal prvi, zato sem ga zapeljal do bližnjega griča na projekt, kjer se je spoznal z nepokošeno avstralsko divjino in na koncu tudi komaj izkopal iz visoke trave.
Slika 5: Franci
Slika 6: Franci in Peter
Nato sva skočila po Francija, ki mu je nekdo mimovozeči hotel ukrasti padalo, ki ga je pustil ob cesti in se zavlekel v senco. Peter je odletel najdlje ta dan in smo ga iskali do sončnega zahoda. Nato pa se je pojavil problem kje spati. Do Manille je bilo okoli 200km, zato smo se odločili poskusit srečo v Tamworthu – kabine tako ali tako še nismo imeli rezervirane. Moteli so se izkazali predragi, nato pa se nam je pokazal City Lights caravan park na obrobju mesta. Iz postelje smo nekaj po 23h vrgli gazdarico Deborah, ki nam je za 100$ dala skupinsko ležišče v katerem smo bili sami. Nismo si mislili, da se bomo k njej še tolikokrat vrnili, ampak v naslednjih dnevih se je vedno izkazalo, da je bila ta lokacija najboljša na poti proti Manilli. Tako smo vsak dan s seboj vozili vso svojo prtljago in se vsak večer, razen zadnjega vračali spat tja.
Slika 7: Prvi pogledi z neba
Slika 8: Drugi pogledi z neba