Dnevi v Manilli so hitro minevali. Čeprav nenačrtovano, smo vsako noč prenočevali v Tamworthu, da se je gazdarici Deborah smejalo, čeprav smo jo vsakič zmotili okoli 23h – pa kaj se nebi, ena noč, en stotak. Iskali smo tudi druge lokacije, pa so bile bodisi zasedene bodisi zaprte ob uri, ko smo se vračali ali pa samo niso bile ob poti. Šele zadnji dan smo uspeli prespati v padalskem kampu pod vzletiščem po zelo dolgi vožnji, ko sta Franci in Peter pristala zahodno, Erzo pa severno od izhodišča in je bil cel krog pobiranja okoli 600 km dolg. Kupili smo si tudi avstralske sim kartice pri operaterju Telstra – kao najboljši – in ravno v okolici Manille z zelo slabo pokritostjo. Kasneje smo izvedeli, da so tudi naši telefoni (razen mojega) povsem nesposobni in da avstralci povečajo doseg z dodatno zunanjo anteno.
Vmes pa so padalci naredili nekaj odličnih poletov, bili visoko tudi 3600 m visoko, imeli nore pobege z dvojne višine dreves in pristanke na odročnih krajih, kjer jih je bilo v temi še toliko težje najti.
Kenguruji so se nas na srečo izogibali, čeprav smo si jih takrat še želeli videti. Ampak na tem koncu jih pač samo ni bilo veliko. Sam sem imel na cesti eno situacijo s tesnim izzidom, ko je nekdo v makadamski ovinek pripeljal z okoli 80 km/h in ko me je zagledal, zavil malo bolj na ostro, da ga je začelo bočno odnašati v moj avto. Na koncu so mu gume prijele ravno toliko, da ga je odneslo v travnato-peščeno bankino na njegovi strani in je lahko po 50 metrih oranja odpeljal naprej po cesti.
Na vzletišču smo se spoznali tudi z ostalimi padalci, med katerimi so nekateri tudi poznali Slovenijo in sosednje države. Bil je en potomec Italijana, katerega oče ali dedek je bil iz Istre. Nekdo drug pa se je pohvalil s tem, da se je od bosancev, ki so bili tam pred nami, naučil povedat po njihovo “f*ck your d*ck”. Kaj drugega bi se res težko navadili… Spoznali smo tudi Godfreya, lastnika avtokampa in inštruktorja, ki je kupil celoten hrib in na njem naredil vzletišča. Zelo prijazno nas je opomnil, da bi bilo lepo in pošteno, da se včlanimo v njihov klub in dobimo dovoljenje za vzletanje z njegovega hriba, kar bi lahko storili že prvi dan, če se ne bi tako mudilo v zrak.
Še naprej so pritiskale muhe. Na začetku se je zdelo nemogoče živeti z njimi, s časoma pa se navadiš na en oblak, ki ti stalno leta pred obrazom in hoče pristat prav povsod. Nek aboridžin je tudi povedal Erzotu, da se v avstralski vojski ne salutira tako kot drugod, ampak se z roko pomaha pred obrazom. Poleg muh pa stika z drugimi živalmi nismo imeli. Opazili smo ogromno ptic, papige, črne vrane, ki se smešno oglašajo, nekakšne mešančke med vrano in srako, ki požvižgavajo, kasneje pa tudi ptiče, ki se oglašajo kot opice. Prav posebna kategorija pa so bili orli…
Naselji in zgradb nismo mogli občudovati, ker dejansko ni bilo dosti za občudovat, so pa bila drevesa, ki so ta čas začela cveteti in cvetela so z modro-vijoličastimi cvetovi trobentaste oblike. Listov še niso pognala in cela krošnja je bila čudovite modre barve. Poleg teh so bila tudi druga, ki so cvetela tudi druga drevesa z oranžnimi cvetovi, ki so bili zelo čudne oblike – nekakšne oranžne palčke so izhajale iz skupnega izhodišča. Drugega cvetja pa ni bilo videti. Morda samo te rože z okroglimi socvetji, ki jih pri nas sadimo po balkonih tu pa rastejo skoraj kot grm.