V sredo, 23.11.je bilo napovedano poslabšanje za ta konec New South Wallesa, zato smo dan izkoristili za selitev v boljše kraje. Veter se je silno okrepil in preko dežele je šla hladna fronta. Naša pot pa nas je peljala proti jugu v okoli 1000 km oddaljeni Deniliquin. Ker ni bilo boljšega (beri cenejšega) smo se za dva dni nastanili v že poznanem Riverside Caravan Park-u, za naprej pa so bili vsi kampi že rezervirani. Vendar pa se je vse obrnilo še na boljše.
Slika 1: Počasnela
24.11. smo se dobili z Ronom McKenziem, znanim avstralskim padalcem, ki ima v bližini Conarga svojo kmetijo (ogromno riževih in pšeničnih polj in 120 krav oz. tam nekje) in pa dolg dolg dolg travnik, namenjen samo vzletanju z vitlom. Živ in nasmejan človek nas je sprejel odprtih rok ter nas začel uvajati v vzletanje z vleko. Erzo in Peter sta to tehniko poznala že prej, Franci pa je dobil polo s teorijo in vprašanji in je moral opraviti čisto pravi tečaj. Z njim sem se spoznal s tehniko tudi jaz, vendar ne kot pilot, temveč kot voznik vlečnega vozila. Okoli 11h smo pripeljali na travnik eno staro Toyoto, ki je imela na prtljažniku vitel in razgrnili padala, nato pa začeli z učenjem.
Slika 2: Riževa polja.
Slika 3: Še več riževih polj.
Na vitlu mora biti navite okoli kilometer vrvi, na koncu katere je malo dvocelično padalce, ki med navijanjem vrvi drži vrv v zraku, da se ne vleče po tleh. Za padalcem je še eno manjše padalce, ki skrbi za smer, za njim pa je karabin in šibki člen, ki se pretrga, če gre kaj narobe (pri preveliki napetosti vrvi se pretrga). Vitelj ima tudi zavoro, s katero nastavljaš upiranje vitla pri vleki, brez katere bi se vrv samo odvijala in nič vlekla. Moč zavore pa nastavljaš preko hidravlike z enim gumbom kabini avtomobila. Pred štartom se zavoro povsem sprosti, pripelje vrv do padalca in jo zapne na posebo gurtno z mehanizmom za odpenjanje. Nadalje pa sledi prav določen protokol. Voznik v avtu pove po postaji pilotu “zero tension, driving to start” in se odpelje 50 do 100 metrov naprej. Pri tem se toliko vrvi tudi odvije. Nato nastavi napetost na zavori in pove pilotu “tension set, ready when ever you are” in čaka v pripravljenosti na pilota. Ko se odloči vzletet, javi vozniku “deploying canopy”, nato dvigne padalo v zrak in če je vse v redu, javi še “all out, all out, all out”. Voznik nato spelje in opazuje piota, če lepo vzleta, med vožnjo pa pazi na hitrost odvijanja vrvi, ki mora biti dokaj počasna in jo prilagaja z zavoro in pa na položaj padalca. Če ostane nizko za vozilom, je bila vožnja prehitra in mora upočasniti. Tako se vleče čez travnik, vmes običajno tudi poveča moč zavore, in ko je padalec zadovoljen z višino, javi vozniku “reaching top of the tow” in “stop” ter nato “releasing”, po uspešnem odklopu pa se lahko še zahvali vozniku. Po odklopu voznik sprosti zavoro in čim hitreje začne navijatit vrv.
Za pilota je pri vlečenju najvažnejše to, da drži padalo usmerjeno v smer vleke – to je v smeri vlečne vrvi. Če se začne obračati izven smeri vlečne vrvi, obstaja velika možnost “lock out”-a, ko padalo začne vleči postrani in lahko pride pod padalca. Taka situacija je praktično nerešljiva in je lahko usodna. Poleg pilotove prisebnosti lahko na potek tega vpljiva tudi voznik in če vidi kaj sumljivega, le upočasni vozilo in po potrebi sprosti zavoro, če pa gre hudo narbe, je tu še šibki člen, ki se strga, saj pri “lock out”-u sila vrvi močno naraste.
Slika 4: Na(ravno)st.
To je bila teorija, praksa pa je bila čisto druga. Pilotu je zelo štorasto govoriti med vzletom po postaji, zato mora voznik dobro opazovati in takoj ko je krilo v zraku stopi na plin. Če je kakšen opazovalec s postajo zraven, lahko on sporoča vozniku, sicer je sam za vse. Ko se vožnja začne in vozilo pridobi na hitrosti, začne noro poskakovati po travniku, ki je poln lukenj in grbin ter se trese. Voznik nima nikakršnega odziva s pilotom in ta se odpne ravno takrat ko si zmisli – včasih v prvem termičnem stebru, drugič se pusti vleči do konca. Kadar ni vetra (“Nil wind launch”) je zelo zanimiv tudi sprednji štart, kjer pilot ne vidi padala. Voznik mora počasi napeti vrv, pilot pa se mora vleki upirati, dokler se lahko, na koncu pa steči. Vrv pa mora biti napeta zato, da se padalec ne spotakne obnjo in da mu pomaga teči. Štarta v premočnem vetru še nisem videl (in si ga ne želim), ampak baje takrat vozniku sploh nitreba peljati naprej, ker je že veter dovolj močan.
Slika 5: Tu nekje leži en mobitel.
Slika 6: Reka v Deniliquinu.
Tako smo se prvih nekaj dni učili vzletat. Franciju sem pomagal pri teoriji, sam pa sem po parih dneh že samostojno vlekel padalce. Franci je tudi opravil 10 vzletov, pokazal tudi sprednji štart in videl, kako je, če se strga šibek člen. Odleteli so tudi nekaj odličnih dolgih poletov, tako da sem lahko spoznal še neskočne travnate ravnice in se pošteno navozil. Nazaj smo se vozili dolgo v noč, tudi po 300 km daleč in napenjali oči in pazili, da ne zbijemo kakšnega kenguruja. Na tem koncu jih je dejansko bilo ogromno. Najhuje pa je, da prihajajo po sončnem zahodu v graben ob cesti jest zeleno travo in nikoli ne veš kdaj bo kateri skočil pred avto. Domačini in tovornjakarji imajo dodatne blatnike, da ne poškodujejo pleha, ker je nočna vožnja zares loterija in še zelo utrujajoča. 26.11. je veter pihal iz juga, zato so leteli proti severu. Erzo je prvič zelo hitro scuril in si zato prislužil drugi poizkus in odletel na sredo stepe in k sreči pristal ob cesti. Peter pa je ta dan odletel daleč na sver in pristal blizu zakotnega kraja Naradhan. Do tja smo prišli šele v temi, koordinate pa so nas vodile iz tega kraja po zmahanih kolovozih, da se je navigaciji mešalo in nas je vodila v krogih in po enih cestah, ki naj bi peljale preko polja. Nazadnje smo prišli do samotne kmetije, kjer se nihče ni oglasil in Erzo je že videl najhujši scenarij, da so ga ugrabili ali ustrelili, ker jim skače po privatni zemlji. Na koncu nismo več vedeli, kaj bi, pa dobimo še eno sporočilo iz sledilne naprave, ki nam sporoči novo lokacijo ob glavni cesti v Naradhanu. Seveda je Petra pobrala prijazna žena s kmetije in ga zapeljala v vas.
Slika 7: Neskončne ravnice.
Na koncu takega iskanja je sledila še nočna vožnja do kampa (prva dva dni), za vikend pa do Rona, ki nas je z veseljem sprejel – nismo pa prepričani, da je njegova žena delila isto veselje, ker je šla kot po naključju za vikend k staršem in nam pobrala vzglavnike. Kasneje pa smo postali pametnejši ter spet privzeli nomadski način in si vsak dan sproti poiskali prenočišče, kar je še dodatno popestrilo potovanje.