Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.

Še poročilo hribovske sekcije:

Ko ugotovim, da sem glavnino današnjega dela že naredil, da so Zoran in ostali že od nevemkdaj na Smuku, da Mateja ne more, da jaz ne morem več do sobote, ugotovim še, da bi bilo danes pač treba. Pokličem Damjana, ki je za. Poberem ga ob pol štirih v službi in pičiva do Preddvora, kjer pred hotelom pustiva avto in odpešačiva gor. Po uspešnem odkritju prave poti (po principu ‘kartu čitaj, seljaka pitaj’) prispeva na s poznopopoldanskim soncem obsijane travnike Potoške gore po uri in desetih minutah (še prej, kot sem napovedal, potem ko je Damjan sanjaril o neki uri in tričetrt). Pihlja ravno prav navzgor. Odletiva in ujameva ravno toliko ugašajoče termike, da se čudovit in miren let do jezera v Preddvoru še malce podaljša, iztisneva dobrih 20 minut. Zelo prijeten pohodno-letalni izlet.

Mare.

Pa še eno o moji včerajšnji Zaplati. Danes, v soboto 17.3.2012, obhajam osemintrideset let in že malodane od začetka nabiranja delovne dobe me drži navada, da se na ta dan vzame dopust. V soboto službe pač ni, zato si izgovorim menjavo za dežurstvo in vzamem dopust en dan prej, v petek, ko je za moje kriterije napovedano fajn vreme (moji kriteriji: da piha dost švoh JZ pa da ravno ne dežuje) in v službi ni pretirane gužve. Zoran v četrtek, ko se slišiva, planira izlet na Štajersko z Erzom, Delux pa na razdevičevanje Rooka v Vipavsko dolino. Pa sem si rekel, gremo izkoristit dopoldan, pa se eventualno priklopim kaki odpravi potem. Plan – nekam hodit, po možnosti le gor. Na Zaplati nisem bil že od aprila lani, pa se ni blo težko odločit. Glede na to, da se je četrtkov večer začel z bowlingom in pirom ob petih popoldan in končal ob pol enih z zadnjim pirom, se mi zjutraj niti ne mudi pretirano, pa nekako sem si zamislil, da bi blo za spremembo zanimivo štartat v kako termiko, tako da se mi sploh ni mudilo. Štartam lepo peš na easy izpred hotela v Preddvoru in zastavim po cesti proti Mačam, po slabe pol ure začnem iz tazaresnega štarta in pridem gor po uri in četrt, v prilično poletje in brezvetrje. Ne da bi koga srečal. Se napojim pri koritu (bog vam ga poplačaj, pol kile manj za nosit gor) in vztrajam pri ideji, da mam še čas in grem za spremembo štartat nad Hudičev boršt, tja gor proti Srednjemu vrhu. Prejšnjič se mi je zdelo, da vodi tjakaj po travnatih pobočjih levo od gozda gor neka stezica, pa je očitno ni (več). Prebijem se čez gozd in potem še kakih 100m gor po suhi travi, ki bi navzdol zihr zoprno drsela in se potem nekje (točno 200m nad standardnim startom) odločim, da se mi ne ljubi več. Razpakiram, z vsemi previdnostnimi ukrepi, ker česarkoli, kar bi se zvalilo dol, ne bi več ujel in našel. Veter vendarle začenja pihat, prijazno toplo gor ob hribu, kar pripišem nastajajoči termiki. Pokliče Zoran, ki odhaja iz Ljubljane. Pove, da planira Kriško in potem potencialno še Krvavec, zmeniva se, da pokličem, ko pristanem, ga pa posvarim, da ne bom silil dol, če mi ne bo treba. V tretje mi uspe padalo postavit nekako tako, da je bila sila trenja med njim in drsečo travo na strmem pobočju za odtenek večja od v kinetično spreminjajoče se njegove potencialne energije. Ob tem je padalo kakih 20m nižje kot prvič, ko sem ga postavil. Še enkrat ugotovim, da RES ni smisla v tem, da še ne znam štartat hrbtno, ampak sam sredi ničesar in brez potrebe po tem, da mi ne uspe in se s padalom spet sankam po strmini, ne eksperimentiram in odletim kot ponavadi. S Storžičem v mislih, kdaj pa bom, če ne danes. No, takoj po štartu vario dejansko zapiska, ampak prilično na kratko, potem pa počasi curim mimo gozda dol. Ne prime niti tam, kjer bi po vseh teoretičnih principih moralo in se usmerim proti Kozleku, tam pa zadaj na grebenu končno neki dobim. Deluje prilično uporabno, prilezem nazaj na višino Zaplate, potem pa konec. Pa poskusim tko kot uni “ki kar grejo in zmer nekam pridejo” še jaz kar it proti zahodu, ampak me nemarno požre in se bojazljivo usmerim nazaj proti grebenu, pa na njegovem sprednjem koncu spet mal ujamem, pa poniknem že tja do 800m, spet ujamem, si mislim “u kolk fajn bo reč da sem se pobral iz 800m”, ampak se žal spet samo za 300m, pa konec. Inverzija. Se preselim na drugo stran na Sv. Jakoba, ujamem tam nekaj uporabnega v smislu +3 in ne padem ven vsaki 2 sekundi, pa me začne vmes po postaji morit Zoran, češ da je na pristanku in kaj jaz zdej mislim. Ne mislim nič, še vedno pa mislim da bi se fajn slišal če bi rekel da sem se pobral iz 800m in mu rečem, naj me ne čaka, itak pa mislim da je v Seničnem, on me pa dejansko gleda izpred jezera v Preddvoru. No, in potem v stilu par 100m gor in par 100m dol visim tam nad Jakobom, da se še Zoran, vajen da večinoma pasivno drsim prot pristanku, naveliča čakat. Grem še enkrat na Kozlek, mogoče pa zdej tam kaj bo. Ampak sem vedno nižji, potem pa mi za povrh rata slabo ko svinja in dejansko začnem aktivno razmišljat o tem, kam  moram obrnit glavo, da bom eventualno praznenje želodčne vsebine izvedel čimbolj neškodljivo zase in svojo opremo. Po drugi strani je misel na nedolžne civiliste spodaj precej zabavna. Pa naj še kdo reče, da se ne da videt svetle točke tud v težkih trenutkih. No, bruhnenja v čelado se uspem vzdržat, dokončno scurjenje na pristanek pa je blo nekako usklajeno z zmanjšanjem volje do nadaljnjega zibanja tam gor. Po petih minutah na tleh pokličem Zorana, ki že sopiha proti Kriški in prijazno zavrnem vabilo na nadaljnje usklajevanje, dost je blo za en dan, počutim se ko cunja in sprejemam sklep, kako bom v bodoče večere pred letenjem preživljal pivsko manj aktivno. Odpešačim do avta 200m stran (priceless) in grem gledat mulca na fuzbal tekmo v Ljubljano. Pod črto – fajn rekreacija, 1 navzgor prehojen km, poletje sredi marca, 50 minut v zraku, pa še dan, ko bi bil sicer v službi. Fajn izkoriščen dopust. Po kaki uri in pol me pa še slabost mine.

Po dobrih dveh tednih neletenja (Krvavec in Povlje), kar za moje pojme niti še ni kritično, ampak se je vmes letni čas vendarle zamenjal iz zime v poletje in deluje kot da je dlje, ugotovim, da bi blo res treba spet mal v luft. Zorana idr. sploh ne grem klicarit, ker mi je itak jasno, da bo šlo v njihovem primeru za neke celodnevne odisejade, mojih jutranjefiskulturnih pa se itak ne bo noben udeležil. Tako da se slišiva samo z Damjanom, vabilo na Kogel nepoznavajoč pot in glede na zimske razmere, pa tud pomanjkanje cajta, prijazno zavrnem. Glede na napoved, ko naj bi švoh sever nekje okol desetih dopoldan obrnil v švoh jug, splaniram Kriško, iz katere se odleti v obe smeri, pa še ravno prav jo je za odhodit. Napovem, da bom doma okoli desetih.

Ko v soboto ob šestih zjutraj vstanem in prižgem telefon, od Damjana že dobim SMS, da je na poti proti Kamniški bistrici in da se javi v Seničnem, če si premisli (si ni, je potem javil da je šel gor brez padala in da je mraz). Ob 6.45 odrinem od doma in točno ob 7.30 začnem hodit s pristanka v Seničnem. Že od začetka vzpona se mi pozna tko dejstvo, da sem prejšnji popoldan precej zagnano odtekel kakih 13km po Golovcu, pa tud to, da je pot spričo staljenega snega prilično čofodrasta in moram iskat neke listnate zaplate med blatom, kjer je sploh kej oprijema in vsake toliko vmes pucat po pol kile blata z vsakega od gojzerjev.

Končno prilezem na Gozd in podaljšam proti Kriški, zdi se mi, da gre malo lažje. Postaje sploh ne kličem, bomo že gor vidl, kaj bo. Za zgodnjo uro kar neki gor in dol lazečega naroda, sredi poti se začne po poti pojavljat leden drseč sneg, ampak se mu da s hojo po kamnito/listnatih otočkih uspešno izogibat. Vztrajam do treh minut pod vrhom, ko mi dričanje končno dokurči in si nataknem tamale “dereze” in grem do konca gor kot po suhem.

Na prijetno osončen in zatišen vrh prilezem prilično sfukan ob 9.13. Grem po čaj, tačas ko se hladi, pa odplest trakove na štartu, ki pokažejo rahel SV, Mateja bi odletela z lahkoto. Spijem čaj do konca, se javim domov, baba me napizdi, zakaj še nisem nazaj pri avtu in pojasnim, kako je blo z razmerami na poti in svežino mojih nog, skušam pojasnit še kam nameravam odletet in kako principi varnega lazenja po hribih zahtevajo da nekomu javiš smer povratka, pa me zabije s tem, da itak ve kam grem in naj se javim ko bom v avtu proti nazaj.

Pa bodi tako, si rečem, in grem pogledat na severni štart tam zadaj, kjer že med hojo tja vame zapihajo močnejše sape severnovzhodnega značaja. Na štartu s pomočjo akcijskega anemometra in ostalih čutil ugotovim, da pravzaprav piha nek zoprn zaganjajoč od 1-9 se severovzhodnik (postaja pa javlja 2-4), da listje šušti le na levi strani poseke in da tole pač ne bo zame in da mi ni treba in da nimam cajta čakat, da se stvar umiri ali obrne, tko da bom šel s Kriške očitno prvič peš dol. Predvidoma le do Gozda, ker postaja tam javlja prijazen jug. In tud grem.

Po poti dol pokličem Zorana, ki (!) sploh nima namena letet ampak bo v civilu, da mi pove, kje se pride na šolski štart zadaj na Gozdu, ki mi pade na misel kot ideja štartat vendarle vsaj malo višje kot na Gozdu, ampak se mi ideja, da bi šel skoraj do konca dol do Gozda in pol mal nazaj vsemu sfukanemu ne dopade in neupoštevajoč navodila zavijem s poti dol po občutku proti vzhodu in rinem kakih 20 minut po brezpotju. Seveda ni da ni blo nekega čudnega gosto posejanega 40cm visokega bukovja, robidovja, blata in jarkov. Iskanega štarta ne najdem in si rečem “klinc, grem odletet na Gozd” in štart kmalu po tem, ko obrnem verjetno celo najdem (nad njim gozdna pot in v vidnem polju na levi lovska opazovalnica?) ampak je ‘mogoče bo šlo čez, mogoče pa ne’ varianta malce preveč adrenalinska za mojo bojazljivo nrav, zato brez slabe vesti produžim.

Ko pridem do Gozda, tam par komadov, se pomečejo dol, vsi v ravni črti proti pristanku, česa več pa tud jaz niti ne rabim, sam da grem mal v luft in da mi ni treba hodit še dol od tu. Veter se začne neki čudno mešat, tako da odletim šele v drugo, preživim v zraku do tal po oceni prijetnih 5 do 7 minut, opazim da je na pristanek označen za izpite, naredim šolski krog in uspem kvadrant celo zadeti. Pospravim, presenetljivo ni blo kaj dost blata, se odpeljem domov (pokličem postajo na Kriški, ki javlja prijazen 1-3 jug, res super) in nazajgrede ob pol enih poberem družino, ki si je omislila odpravo na Rožnik. Tko, če lahko vi opisujete odprave, ko sploh ne letite, lahko opisujem jst svoje, na katerih letim 5 do 7 minut.

Češna