8.in 9.11.2008 (učim vrteti urubuje ali počasi zaključujemo)
8
Z Brankotom sva v pousadi sama, unadva dan porabita za prevoze nazaj. Tako je zjutraj veliko manj panike, in prav tako se obnaša tudi vreme. Dan je vse dopoldne brez baz, zato pa je koprenasto. Poštartava; take postrežbe kot jo tukaj fašeš od Papagaja (upravnik štarta, sicer mu pravijo Doido, kar pomeni nor, mi pa smo ga že lani krstili za Papagaja;
{gallery}preleti/2008/patu2/r{/gallery}
tip res skrbi samoiniciativno za štart in je prvi dan, ko smo prišli pod štartom dodatno posekal grmovje, doma pa je ven iz mesta na cesti, ki pelje gor- nikoli mu ne uide, kdo se pelje na štart), torej da dokončam: ni niti na našem DP- za katere se ve, da so vselej odlično priravljeni- čist sem se zakvačkov; če se vpet prvi iz sence odpraviš po rampi do mesta, kjer boš vzletel ti nese padalo, s tem da ga razteguje in popravlja itak vsem. Pa mi je ratal zaključt stavek! Že letiva, a čez 1150 ne gre, zato proti severu po veliki patujski skali in na koncu proti mestu nizek. Tam med obema hriboma, ki tvorita prehod, tudi za cesto, v vrtenju rikverca, pa čeprav veter dons ni nič posebnega. Z ene take pozicije: 300 nad tlemi se je Jože lani spackal čez 200. Jaz pa par km po področju , ki ga še nism preletaval – so takratki tud sladki. Ker me mototaxi, kar lovi spodaj, se takoj peljem nazaj. Nejprej ležat ( v ohlajeno sobo), pol pa „saj nismo pršli ležat v Brazilijo“ še 1x gor. Stanje isto s tem, da navrtim 1650 v plavini, čez hrib in kot bi kamen vrgu v napol podrto suho koruzno polje- to pa samo zato, da sem bližje cesti, kjer pride Branko, ki tokrat (eni so manj doido) ne štarta.
Ko spet pokukam iz sobe so butnle baze. Ura je 2 preč in mal odlašava. Nazadnje le, pobereva Papagaja. Toda na štartu že mal pokriva, kar je tu še ne videno,. Vseeno v zrak; potem pa kot kakšen tečajc (Jožesays) levo po pobočju, da me sicer mal prime, nazaj pa samo zacurim, namest direkt ven pod bazo, na kar sem najprej tudi pomislil. Nisem naljepši, nisem najdaljši, sem pa največkrat (štartal) ter našel nadomestek za Ulovko.
{gallery}preleti/2008/patu2{/gallery}
9
Lahko bi napletel kakšno o Big dayu, ki je aktualna tema vsak večer in vsako jutro (do scurenja in pol znova). Teza: Menda je vsak dan, samo mi tega ne vemo. Radi mamo mal manj vetra, ampak to ni v skladu z big dejem: kako te bo delč nesl, če ne piha (zadost). Torej: Big day = velik vetra + baze cel dan (+ scurit ne smeš).
Že včeraj se je veter nekaj pomišljal in popoldne prešel v S. Po tv kažejo en dš J od nas. Pa razumi.Tako danes v zraku SV, kar pomeni da ne gre na Z, kr jest izkusim, ko pred vsemi spod baze v poden. Je treba lento (počasi, kot brazilski Internet). Kako nej letim še bolj počas, kot že itak? Un trije pol počas kot včas na vas, pomikajoč se kamor gre. 50, 40, 40. Glih tko crnejo, saj tud njihova špura kot moja osuši jutranih baz.
Dolžan sem še urubuje. To je ptič, južnoameriška ujeda(?), ki tako zgleda v zraku, glavo ma pa rdečo kot puran. V prejšnih dneh sem jih nekajkrat srečal: čeprav jih je več, ne vrtijo enotno, ampak kot lastovke vsak po svoje na nekem območju. Zdi se da nimajo ali ne znajo (tečajci) namena pobrat, ampak samo vzdržujejo višino. Pridem do njih in se ob njih začnem dvigovat v stebru. Vztrajajo pri svojem. Ker mi ga naenkrat zmanjka, pomaknem naprej z vetrom in ga po cca 50-100 m dobim v enaki jakosti. Pazi ti njih, zdaj vsi pridejo pod mene, a še zmeraj vrtijo v tri krasne. Mimogrede beloglavci: nikoli stebra nisem uspel držat z njimi, čeprev smo se že dostkrat srečali (profi je profi, kaj bomo mi ubogi amaterji, dopolne delamo nekaj druzga, opoldne, popoldne bi pa radi odlično motal stebre). Letos na CRO Open: štart na Šušnjevici-Brgudu v nekem k. zahodniku se med prvimi v zraku znajdemo Karlo, Jože in jaz. Zavrtimo v liniji štarta, desno od njega, ko se od nekod pojavi gospod Beloglavi, steber postane močan, vrtimo konstantno šestico nekih 5 zavojev, vsi štirje, enakopravno pridoblajoč višino (brez da bi nam ušel gor). Naenkrat beloglavc še v močnem dviganju odpelje proti Učki, mi pa seveda (dirka je v drugo stran) vztrajamo. Toda po 30 sekudah steber crkne, ne nismo ga zgubili, crknil je. Ura je bila 12, 13 in cel dan nismo imeli več takega dviganja. Nihče ! Lahko noč.
Erzo
