Moj prvi izlet v himalajsko predgorje, kjer vladajo odlične razmere in ogromni a družabni ptiči.

17.10.2008

Po dveh dneh neviht in močnega vzhodnika smo dočakali prvo tekmo. Na prvi pogled so videti pogoji idealni saj se okoli 10 ure nad Dhauladharsko verigo na kakšnih 5000m začnejo delati prvi kumuluski. Temu primerno je optimistično razpoložena tudi tekmovalna komisija, ki postavi glede na skromno dolžino oktobrskega termičnega dne zahtevno 103 kilometrsko disciplino do Dharamsale. Že takoj po štartu se izkaže, da je vnema pretirana. Na 2800m je močna inverzija, pa tudi zahodnika je veliko. S težavami se po treh urah in pol prebijemo do Dalaj Laminega pribežališča v McLeod Ganju ("Mala Lhasa") in vsem je jasno, da bo pot nazaj trnova. Na koncu le Pepeju in Torstnu uspe skočiti čez zadnji greben pred ciljem, vendar sta tudi onadva prenizka za zadnjo (safety seveda) obratno točko.

18.10.2008

Še vedno nekaj zahodnika in nizke inverzije, tako da po nekaj iteracijah dobimo 57 km dolgo lokalno disciplino. Na začetku je napredek počasen, le majhna skupina uspe splezati na zadnji greben. Z Dimitrijem letiva nižje in z več vetra v hrbet in na predzadnji točki smo spet vsi skupaj. Pot nazaj poteka visoko po grebenu in rahlo proti vetru. Na tem delu letim preveč previdno in prva skupina mi uide. Še vedno pa sem s svojim prvih himalajskih ciljem zadovoljen. Ajay z zmago pokaže, da je poleg Debuja in Adieja je v Indiji še precej dobrih pilotov.

19.10.2008

Vreme se končno porihta in doživeli smo enega tistih dnevov, po katerih Bir slovi. Nič vetra in pogosta in močna dviganja naredijo letenje po teh razgibanih grebenih in dolincah zanimivo in uživaško. Štartni marker pričakamo na kraljevskih 3500m in prvih 40 minut brez vrtenja preletimo tretjino discipline. Na poti nam pernati domačini nekajkrat pokažejo svojo tehniko centriranja. Ga pa ni lepšega doživetja, kot da se kakšen od teh orjaških velemojstrov letenja pripelje v tvoj steber. Priznanje večje kot kakršen koli tekmovalni uspeh. V cilj se pripeljem za Pepejem in Torstnom z nasmehom do ušes. Zasledovalci malo zaostanejo in v skupni razvrstitvi skočim na četrto mesto za Pepejem, Torstnom in Dimitrijem.

20.10.2008

Zaradi popoldanske podelitve nagrad za zadnji dan dobimo bolj lokalno 50-kilometrsko disciplino. Še eno čakanje na štartni marker na lepi višini in z lepim razgledom in še en enostaven prvi del. Po prvi obratni se vodilna skupina spet razdeli na visoko in nizko špuro. Ponovno se vrtenje močnih stebrov in hiter let do naslednjega dviganje obrestuje, saj se izkaže za hitrejšo izbiro kot let ob sicer zelo termičnem zadnjem grebenu. Za zadnjo točko imamo anteno nekaj kilometrov južno od pristanka, ki se izkaže za zelo selektivno. Debu me na štartu opozori, da je področje znano po močnem požiranju in s hriba se odpeljem s fineso za v cilj 1:7. Od antene do pristanka se teren dvigne za 100m in Rus z oranžnim mercuryjem, ki vodi večino tekme, je prenizek za prelet ciljne linije. Z grozo ga gledam, ko trešči z vetrom v hrbet v riževe terase in dvigne oblak prahu. K sreči hitro vstane, jaz pa z udobno višino končam tekmovanje. Sledi napeto čakanje in, ko tudi Dimitrij podceni dolet, mi je jasno, da sem na stopničkah.

Rezultati so na himalayanpwc.pgcomps.net

Utrinki z ogrevanja in tekme:

Letošnji svetovni pokal se je zaključil z rekordnim sedmim zaporednim letalnim dnem, pa čeprav je bilo pravi dirk bore malo. Ena izmed njih sigurno danes, ko smo Slovenci končno prišli na svoj račun.

Vse se je odvijalo dokaj tekoče, po začetnem poligonu ob štartu smo kasneje leteli 50km morju naproti. Prvi del smo leteli po hribih, končni del dirke pa po ravnini. Ta del je zelo dobro ostal v spominu Podobniku, saj nas je prav tu pred dvema letoma avstrijec Armin Eder nabil za 5 minut. Podobno linijo kot Eder dve leti nazaj so danes odleteli Urban, Primož in Suša, z Aljažem pa sva dobro zakjlučila v skupini, ki je odpeljala bolj na desno. Slavje kvarita Južnoafričan in Avstrijec, ki sta v cilju pred nami. Vseeno mislim da 5 Slovencev med top 10! Podobno kot v Bolgariji so razlike med najboljšimi na tekmovanju v Bolgariji zelo majhne, tako da ne moremo z vso gotovostjo potrditi tretjega mesta Urbana, čeprav smo eno rundo že spili na ta račun. V skupnjem seštevku je po vsej verjetnosti ostal na 4. mestu.  Moštveno smo v svetovnem pokalu mislim 3., mesto pred Švicarji, ki so po evropskem prvenstvu doživeli še eno ponižanje od zmagovalcev Francozov… Po današnjem zakjlučku sezone pa je jasno kdo jih bo ponižal drugo leto… Spet trobimo kot sezono nazaj? 🙂

Se vidimo,
Gašper

Tema zmaguje.Ker Valiča še nista spacala reportov za torek in sredo je pred vami čisto svež opis današnje naloge.

No na kratko, torek in sreda sta bila krasna dneva s soncem in obetavno termiko, pa je bil oba dneva za večino usoden južni veter, ki je pri tleh žgal kot za stavo in nam razpihal vse upe na cilj.

Danes pa popoln obrat. Nebo je prekrito s sivo oblačnostjo že zjutraj. Nekateri se sprašujejo ali sploh iti do ofisa, ampak ni kaj in ob 9h se že vozimo na štart. No vsaj večina. Bano kljub minimalnemu zaostanku za vodečim Aebijem v tekmo ni prepričan in ostane še malo v Castelu. Na štartu ni nič bolje, čakamo in medtem prepričamo Banota, da ser nam pridruži. Nekateri razgrinjamo padala, jih potem zopet tlačimo v vreče in tako, klasičen paravaiting pač. Kljub obupnim razmeram, nekaj sond se le zapelje v dolino, nam postavijo disciplino dolžine 45 km, dvakrat do Castela in nazaj ter cilj nekje na sredini. Da štartni pilo ne bi bil preveč brutalen nam določijo sedem ! štartnih oken v razmaku po pet minut. No ko poštartamo vsa ta tema kar nekako drži in skupina za skupino se odpravi iskat svojo srečo. Termika se pojavlja kar od nikoder, malo ji pomaga veter in vsi skopaj počasi potujemo po trasi. Skratka večina nas uspe celo priti v cilj, rezultatov zaradi različnih štartnih časo trenutno še nimamo. Primož S, je v poziciji za dnevno zmago, pravzaprav že vseskozi leti odlično, le sreče nima prave in tudi tokrat se zabije v tla prav pred ciljno linijo. Primož P. pa pred zadnjo obratno  obupa in se odpelje pristajat v cilj.

Če povzamem vse skupaj, je letošnja Brazilija prav čudna. Bolj je pokrito več pilotov je v cilju. Narobe svet. Mogoče ker smo pod ekvatorjem in stojimo na glavi?

Kratkočasil vas je Stojan

Dan ne izgleda obetaven, saj je celotno področje pokrito. Disciplina je praktično enaka kot prejšnji dan. Štart je problematičen saj najprej nič ne piha kasneje pa močno čez štart. Z veliko težavo vzletim 10 min pred štartnem markerjem. Letenje je na splošno težavno z nizkimi višinami in veliko vetra. Sonca praktično ni cel dan. Zmaga Casaux Charles aka Bojan,

ko 50 metrov nad mojim pristankom faše zmagovalni steber in naredi dodatni km ali dva. Končam na 4. mestu. Gašper ta dan nima sreče. Med prečenjem nekega sedla na njemu pristane saj mu zmanjka nekaj metrov višine. Kasneje ponovno vzleti in odleti domov. Moleka pogreša in pozdravlja Žoana…
lp
Primoz S.