Končno spet lep dan za let s tandemom na Vrhniko. Še prej pa na 1800 metrih kroženje nad Borovnico. “Potnica na tandemu” se je zelo nevarno navduševala nad letenjem.  Ura letenja in 700 metrov nad Vrhniko ni kar tako. Mojca in Grega pa sta poskusila proti Primorski, a je bilo že malo pozno ( štartali smo ob 5 h ).

Boštjan je še pravi čas štartal in se vozil na 2000 metrih, ostali pa smo samo gledali, kako je oblačnost pokrila vso dolino.

Take razmere so pa res samo za jadralna letala in zmajarje!

Vabilo na žur in tekmo ter koncert zvečer, pa vožnje na bližnja vzletišča, če tu ne bo mogoče leteti, nas je po odpovedi tekme v Bohinju kar povleklo čez državno mejo. Napoved je bila sicer zelo slaba, a se je kljub temu dalo zajadrati. Tekmo so sicer odpovedali ( po mojem mišljenju so se prehitro vdali ), po tretji uri popoldan pa smo Erzo, Mojca, Primož, Grega in “moje…” krasno zavrteli v šibki termiki, pa tudi peglanje je pomagalo. Mislim, da sta dalj časa poleg nas v zraku zdržala le še padalca s Krškega. Zvečer smo izvedeli, da s koncertom ne bo nič, potem so zaprli še šank, vsi odšli v center Liča, za vrhunec pa nas je pošpricala še ploha ( že v trdi temi ). Nalivi ponoči so bili obilni in sem bil vesel, da nisem bil v šotoru.

Drugi dan nas je zbudilo sonce, a le za silo. Že so se kopičili oblaki, ki so se delali nad obalo. Ko smo se odločili, da si ogledamo Staro Baško, smo se že po nekaj kilometrih peljali skozi dež. Tu sta se nam pridružila še Tomaž in Tone.Krk je bil v soncu, a veter je bil le nekoliko močan. Bil je čas za vrnitev na tekmo v Lič, a smo bili presenečeni nad odpovedjo le te, čeprav je bilo vreme podobno kot dan poprej. Da nismo šli le še domov, smo vseeno lepo pojadrali in dokazali, da so imeli organizatorji premalo potrpljenja. Vse so že pospravili in tako smo po pristanku tudi mi krenili proti domu.

Quatratlon v Iški vasi je uspel brez jadralnega padalstva ( zahodni veter na štartu in nevarni pogoji na Stražarju ), ter zaradi tega brez naših članov. Od tam smo se pomaknili na Črni kal, ki je bil enak Strmici ( baloniranje ), zaradi bližine Buzeta, kjer so že leteli Erzo, Grega in Primož pod bazami okoli 2000 m visoko, pa sem se odločil oditi tja. Na štartu Razpadalica so še vedno čakali hrvaški ligaši, a je pihalo malo gor, malo dol. Nato so se odločili za Učko, jaz pa sem opazil, da vsake toliko časa močno potegne termika. Res je tvegano, a sem brez težav zajadral in se odpeljal proti Učki, kjer so se razmere spremenile. Pri Lupoglavu sem trčil v Južni veter, zato sem se vrnil na štart. 2 uri jadranja ob tako poznem štartu pa višina 1700 m in sploh vse naj. Erzo je preletel Pazin, Grega je obrnil Učko in pristal na Ročkem polju. Skratka super.