Ob 13 uri me je jezilo, ker nisem bil še prost, nekaj jih je pa že mrzlično pripravljalo padalo za vzlet. Pozneje se je izkazalo, da je bilo največ oblakov (termičnih seveda) od 12 h do nekje 13h30min, potem malo pavze in nato še toliko, da so tudi začetniki  jadrali dobro uro, izkušenejši pa smo potegnili na 2000 metrov in proti Cerknici, ter tudi končali tam nekje. Najdalj je prišel Jimmy, ko je pristal blizu Rakeka na neki zelo majhni jasi. Ostali, ki niso odleteli pa so jadrali visoko nad Rakitno ter tudi pristali tam, ker so tako lažje prišli do avtomobilov. Če pristaneš čisto na SZ delu rakitniškega polja, si v kakih 15 min na štartu.

Čedalje več  padalcev prihaja iz drugih klubov, saj jim je ta vzletišče čedalje bolj všeč. Preleti pa so tudi več vredni, saj je pretežno ravninsko letenje.

Če me je kdo ta dan klical, sem mu rekel, da bi danes Zabočevo moralo biti v redu, saj sem dan pred tem ob 16,40 jadral 20 minut. No, pozneje je kazalo na slab dan, a je Primož zvrtel ravno toliko, da je “preživel senco” in seveda se nam je mudilo nazaj na štart. Tokrat sem bil kot “razštelan klavir”. Še nekaj napačnih odločitev ( poskus bolj zunaj ) in spet sem bil na tleh. No, v tretje smo se izenačili in nazadnje vrteli večerno termiko (sredi doline). Skratka super. Aja, v gosteh smo imeli Mareta iz Ljubljane in Janeza z Logatca, ki se je super navozil.

Napovedano slabo vreme je vse nas odvrnilo od misli na letenje. Po 14 uri pa se je le nekoliko razjasnilo in štart na Zavrhu je oživel. Na štartu skoraj ni bilo vetra, toda Boštjan in Grega sta kljub temu zajadrala in po dobri uri odletela na Staro Vrhniko k Erzotu. Res pa je, da si moral zadeti pravi trenutek, saj drugače nisi priletel nad Dol dovolj visoko, tam pa je kar vse držalo.

Sicer nismo vsi ujeli tekmo, ker se je končala ob 1h, ampak so tako ali tako ostali naši člani dosegli prvo mesto ekipno. Posamično pa je bil Boštjan Debevec drugi in le malo zgrešil prvo nagrado ( odojek ), prvi pa je bil Simeon Klokočovnik. Letos prašič ni bil živ, kakor lani in pri Bajdu smo ugotovili, da ga ne bi mogel greti, kakor če bi bil živ. Pa še to smo dognali, da mu tudi veterinar ne bi mogel več pomagati, skratka bil je zares “morto”.
 Letenje je bilo pestro in nekaj jih je bilo kar prestrašenih. Mogoče bodo res prišli časi, ko bodo v večini padala, ki so varna ( 1-2 DHV ne pomeni, da manj veljaš ), tekmovalna pa bodo le v rokah tekmovalcev v ligi. Do Potoške gore in nazaj smo leteli za šalo, dviganja okoli 8 m/s, višina 2000 m ni bila ravno videna, a tudi ni bilo potrebno.  Ponekje je bil SZ veter res kar nadležen, spodaj pa klasika za ta konec Slovenije  –  vzhodni veter.

Sprva je kazalo, da so vsi (Grega, Jurij, Erzo, Primož, Boštjan in Stane ) zastonj prišli v Borovniško kotlino, potem pa je le pričelo “delati”. Najprej na 1600m, nato čez 2000 in ko so se naveličali krožiti nad Rakitno, so se odpeljali nad Ljubljano in pristali pri Juriju , le Boštjan je pristal doma v Rakitni, ker je na štart prišel peš, Stane pa v Zabočevem.

Aja, Ilirska Bistrica je bila super, saj sta dva priletela do Pokojišča nad Borovnico (cca 40 km ). Na Javornikih je vse držalo, naj višina pa je bila 2600 m nad Prestrankom, pilot pa je bil “Mega”. Za tiste, ki ga ne poznajo, to je Bajt Stane, NUT Postojna.