Začel se je lov na prelet proti morju. Močna termika ( do 11 m/s je imel Erzo nad Krimčkom) je preusmerila hrbtni veter na štartu v pravo smer tako, da je kar šumelo. Brez večjih težav je šlo na 2000 m do baze in to je dovolj za prelet proti Cerknici. A ta je še daleč, saj je treba že takoj nad Kožljekom “popraviti višinomer”, pa tudi mraz me je podil na tla vso pot. Ko sem komaj za silo dobil 1800m, sem nadaljeval proti Rakeku in še preden sem ga preletel so se dviganja razmnožila. Noben problem ni več bil in 2100 m se je kar prileglo. A to je treba izkoristiti, saj je do Postojne daleč in malo pristankov. Nad Rakovem Škocjanom na 900 metrih pa me je prilepilo na sedež ( 8.1 m/s kar celo minuto ) in po rukanju nad Zabočevim sem spet komaj lovil kupolo nad sabo. Prstov že skoraj nisem čutil in sem jih potegnil v pest, da sem se kar malo bal, kaj če mi zapre kupolo, saj bi mi mogoče zavore ušle z rok. No, spet se je vse umirilo in prav nad Postojno sem v miru vrtel na 1900 metrih, a me je mraz prisilil v raven let  proti Razdrtem. Z eno roko sem držal zavore, drugo pa vtaknil med noge. Po zamenjavi sem si malo opomogel, a sem kmalu ugotovil, da sem pod 1500 m in potem ni bilo niti malo piskanja vse do Hruševja. Tam sem imel le še toliko višine, da sem obrnil in pristal tik za hišo, ob kateri je avtobusna postaja. Proti Vremščici so bile kar kumulostrade, a se mi je maščevalo zapuščanje stebrov nad Postojno.

Hja, izgovor je dober, a je res, da sem peljal od Postojne dalje kar skozi nekaj dviganj brez kroženja in raje imam cele prste. Potreboval sem 1 uro 50 min, naj višina pa je bila 2160m.

Mogoče bo to pisanje komu pomagalo pri kaki skriti želji leteti domov, ali pa na morje. No, to je šele začetek, priložnosti pa bo še celo leto dovolj.
 
CIK-CAK vožnja od oblaka do oblaka, kot kak cucek, ki obeleži vse po vrsti

Okoli 13. ure je nastal gromozanski prepih. Na Kozleku so lebdeli, na Lijaku niso štartali do 16 ure ( še sreča, da nisem prišel prej ), na Gozdu in okolici pa čez 2000 metrov. Lepo. Za druge kraje mi ni znano a Primož mi je pravil nekaj o 1900 metrih nad križiščem cest za Jesenice in Tržič. Spet so se pokazala znana dejstva. Ob JZ vetru je dober le Lijak ali hribi od Potoške do Dobrče, včasih tudi Ambrož.

Kljub slabi napovedi je tekma v točnosti pristajanja za Državno prvenstvo uspela. Ekipno smo zasedli 3. mesto, prvi je bil KIM FLY, drugi pa KANJA Dol. Toplice, naš najboljši pa je bil Gorišek Tomaž na 5. mestu. Prvo mesto sta si delila Marinčič Sandi in Ferarič Matjaž. Ko bom dobil natančnejše rezultate, jih bom objavil.

Napovedan severni veter ni bil tako močan, kot smo mislili, pa se nam je poplačala radovednost. 1370 m n.v. ter uro in pol letenja tudi v termiki s 5.5 m/s dviganja bi zadovoljila še tako naveličanega pilota. Tudi naslednji dan je bil odličen.

Še en dokaz za trditev, da ko je cela Slovenija v močnem JZ vetru, je Lijak super, tisti ki letijo na Nanos naj se pazijo, da jih ne odnese, na Črnem kalu pa slab veter in če ni dovolj gradienta ne gre kaj dosti visoko oz. je težko ostati dalj časa v zraku. Le nad pečino kjer plezajo je kar divje nabijalo iz vasi, da te je kar prestrašilo, splošna smer vetra pa je bila iz Trsta. Mislim, da bi tam marsikdo šele dobro spoznal svoje padalo. Nekaj nas je prišlo 100 m nad hrib, najdaljši polet pa je bil ravno nad pečino ( do zahoda sonca )