En iz CE me je klical, da pride letet, pravi Josip. Ugotovim, da je to Frenk z naštudiranim ciljem, ki se mu je tudi duhovno posvetil; peš grem na trajekt in v Jabancu me pobereta. Strah me je pristanka v Stinici, čeprav je ogromen, strah me je, ko letim nad morje in pogledujem nazaj na kopno, da me kar tišči v životu in mi mal odleže ko dojamem, da sem že na polovici preliva, pa čeprav imam samo še 300 m.

 Strah me je še na pristanku v tistem kršu, (najprej hočem sicer na plato, kjer se vkrcujejo vozila na trajekt, a je kolona avtov ravno po diagonali le-tega), k sreči lepo piha in najdem del z nasutim peskom 15m nad morjem. Hvala Bogovom za ta dan in seveda še posebej Frenku in Anki. PRŠPARAL ZA TRAJEKT V ENO STRAN OZIROMA PRVI, KI NI PRIŠEL NA RAB PO VODI?