Padalska jataPonovno se je pokazalo, da je Črni kal dober za trening vrtenja stebrov in za preizkušanje padala po stabilnosti prav nad pečinami, kjer plezajo. Ko so v notranjosti plohe, je tu običajno sonce z dobro termiko.
Ker sva z Mojco bila tam šele ob 5 uri, sva ujela zadnje “brce”, a še vedno je šlo čez višino štarta.
Poleg Lijaka se je letelo tudi na Črnem kalu. Termika divja, splošni veter malo manj, oblaki grozeči in vse me je minilo pri 8,3 m/s dviganju, ko sem se že videl v bazi. Okoli mene se je drenalo veliko lističev od cvetja češen indr., katere je potegnilo s tal. Res divje! Za prelet v notranjost nisem imel želje, ker je tam stalno deževalo, tu pa niti kaplje do 18 ure. Bili smo sami ( jaz, Mojca, Grega in Primož ) in to je včasih kar dobrodošlo, včasih bi si pa želel večjo gužvo.
Kot dan poprej, ko se je dalo leteti uro pred temo, smo štartali že ob 5. uri in poskušali priti čim višje. JZ veter je še vedno precej zanašal in tako zaradi nizkih baz oblakov in samo 1300 m višine ni bilo primerno za prelet. Mojca je sicer poskusila, a ni bilo nikjer nad Planino več termičnega stebra. Mogoče je bilo bolje kako uro ali dve prej, glede na to, da je bilo polno lepih oblakov in da je pihal V veter na Vrhniki in celo v Planini (termični vetrovi, ki prestrašijo “nedeljske pilote” ).
Urejen je še šesti štart v okolici Vrhnike. Nahaja se na Krimščku, ki je visok 940 m n.v., štart pa je na 900 metrih. Pridobitev je predvsem za naše člane iz Rakitne, saj potrebujejo do njega z avtomobilom le 8 minut. Bo pa sigurno lažje nabrati višino, saj ko si na tej višini, je najhujše običajno za teboj. Pri slabi termiki je s Smrekovca nad Zabočevem težko dobiti višino Krimščka, s tega novega štarta pa štartaš direktno v zelo pogost termični steber, ki ga je odkril že naš veteran Zalaznik leta 89 in ga tudi lepo izkoristil. Zelo majhna jasa je takrat namreč že dovoljevala vzlet, prav tako tudi do današnjih dni, le da je sedaj prostor res velik, a vendar malo zahtevnejši zaradi strmega roba pod njim.
Aladin na internetu ni lagal. Na notranjski je pihal vzhodnik, na primorski pa zahodnik, celo tako močno, da sta Jernej in Jurij iz Polet-a pristajala na mestu in midva z Gregorjem sva pač spremenila prvotno zamisel ( proti obali ). Gregor se je vračal proti Krimu, a ga je vzhodnik ustavil, zato je letel proti Logatcu in pristal pri Grčarevcu, jaz pa sem se namenil proti Predjami, a ko sem priletel do Erazma (blizu Predjame ), je bilo tudi v tej smeri konec dviganj in oblakov in sem tudi obrnil proti Planini in tam pristal (čim bližje avtobusu).
Torej je bilo najlepše nad Postojno, baze na 2400 metrih in iz obeh strani nova in nova dviganja. Nad Postojno sem bil kar 3/4 ure tik pod bazo.
Tako ravninsko letenje je najlepše in tudi težje od tistega ob gorski verigi.