Prvo boljše termično jadranje v širši okolici štarta letos je dalo veselja sedmim pilotom. Sicer ni bilo nevem kakšne višine, a dalo se je tudi čez 1000 m n.v., tako da je bil kar lep trening.
Črni kal 15.02.98
Slišal sem, da je smer Lijak-Nanos spet “delala”, na gorenjskem so lepo jadrali, mi pa smo se zopet prepričali, da je Ilirska Bistrica malo manj sigurna kot pa Lijak. Škoda, saj so dan prej jadrali na 2000 metrih. Pihal je V veter in le na Oslicah je vsake toliko časa termika malo prevladala. Toda to ni bilo dovolj za varno letenje in tako smo poskusili zopet na Črnem kalu, saj je bilo za Lijak prepozno. Tam je pihal SZ in nam dal 1 uro vrtenja tik nad Ospom nad pečino. To je bilo edino mesto, ki je “držalo”. Po pristanku smo tik ob kampu za plezalce našli dobro vino in nazdravili.
V Borovnici je bilo spet slabo, Erzo pa je našel 45 min na Milanki nad Koritnicami, kjer je jadral na pobočniku.
Zahodnik
Že nekaj dni je jadranje več ali manj na primorskem na pobočni veter in podprto z nekaj termike. Strmica je spet raj za tiste, ki pozno končajo obveznosti ( tudi jaz ). Tako smo eno urco “zdrgnili” in nato poskušali to, kar je trenutni hit ( pristajanje z vlečenjem ušes po tleh – od padala seveda ). No, z Edlovim Atlasom je manjkalo le slab decimeter do tal. Menda bo jutri 13.02.98 podobno vreme.
08.02.98 Zavrh
Slabo vreme z oblačnostjo ( vsaj sredi dneva ) nas je zadržala doma in smo leteli kar na Zavrhu. Pihal je rahel vzhodnik, a ne dovolj, da bi lahko jadrali na pobočju. Pihalo pa je dovolj za lep enostaven štart tudi s tandemi ( dva nova sta okusila lepote druženja s pticami ).
V soboto 07.02.98
so jadrali povsod. Lijak – Hruševje je letelo precej j. padalcev ( Tudi Erzo in Primož ), Mojca in Grega pa sta se podala v Buzet, kjer se je letelo podobno. Grega se je namenil na XC prelet in mu žal ni uspel prelet na Učko in nazaj. Leteli pa so v Slovenijo in nazaj proti Učki, tja pa so prileteli pozno in je termika že malo crknila ( Ročko polje je bilo neizbežno ).
Leteli so tudi Paljužini v Ilirski Bistrici do 1800 m n.v. in sploh so na primorskem identične višine, le Ilirska Bistrica izstopa.
Na gorenjskem se je letelo malo nižje ( vsaj na Ambrožu ), a so vsaj izpitniki imeli manj skomin, ko so leteli obveznem “curenju” in A izpitu naproti. Še vedno je šolski krog glavna težava, saj nekateri še nimajo občutka o višini in finesi.