Padalska jata

Zelo klavrno je izgledalo ob 13h in že sem mislil, da se bomo peljali v dolino, kakor pred nami Italijani, ko je potegnil Grega in kar pred nami navil nad start in odletel proti vzhodu. Naprej vam je verjetno že znano. Točno, uganili ste. Le še to, naslednja je šla Mojca in tudi suvereno “pobrala”, nato nas je pa nekaj skoraj “dol padlo”. S težavo smo pobrali z višine pečine kjer plezajo, potem pa so pričeli jadrati tudi slabša padala. Ura in pol je po toliko slabih dni isto kot če bi šli poleti v Afriko.

Poleg KLV ja sta bila tam še Polet in nekaj domačino

Danes sem bil na Lijaku, žal sam, ker nobeden od naših ni imel časa, da bi se mi pridružil. No ja , kakšen domačin se vedno najde – Primož iz Nove Gorice in šofer seveda.
Že na cilju je bilo opaziti jez oblakov, ki se je dvigal iz zahoda; treba je bilo torej pohiteti. Ko sva prišla na štart sva opazila, da sonce ne bo več dolgo, jez oblakov je namreč zelo hitro naraščal. Hitro sva se napravila in nekaj pred trinajsto uro vzletela. Že na začetku je kazalo zelo slabo, dokaj močan veter, ki sva ga bila deležna ko sva prišla na štart (znak dobre termike) je slabel z minute v minuto in mislil sem, da bo vse skupaj golo curjenje. K sreči pa so bili ostanki toplega zraka v nižinah dovolj močni, da sem se pobral dvesto metrov nad štart in tam kločil nekaj lepih minut, seveda pa je bilo samo vprašanje časa kdaj bo vse skupaj crknilo. Probal sem še Danijel, če kaj dela in ko tam ni bilo nič sem se odpravil nazaj pod Lijak, kjer sem tudi pristal.

Da, na štartu bi moral biti eno uro prej – ob dvanajstih, vseeno pa moram biti zadovoljen z današnjim dnem. V takšni mrtvi sezoni je tudi dobre pol ure dovolj, da si privežeš dušo, saj kot pravijo stari: “Kdor z malim zadovoljen ni, tudi velikega vreden ni”.

Najlepša fotografija, ki bi jo lahko ta dan napravil, bi bila takale:  Spodaj rahlo od sonca obsijana Borovnica, vmes delno z meglo ( nizka oblačnost ) prikrita Mojca in na oblaku moja senca. Napravil bi jo, če bi imel film v fotoaparatu, tako pa imam le lep spomin na ta dan po desetih dnevih neletenja. Samo dinamika bi bila premalo za jadranje in tako je termika pomagala, da sem cel čas vrtel in “peglal”, da mi ni postalo dolgčas. Mojca pa pravi, da ji je vseeno po toliko dnevih jadralne suše.

Pozneje so se nama pridružili še Boštjan, Nina, Jernej in Uroš.

03.12.98 Lijak – Sporočilo Boštjana

11.11.98 Zavrh
Dogajanje danes na Zavrhu bi še najbolje opisal z izjavo Erzota, ko je po štartu  kot z “liftom” poletel navzgor: “Visenje kot visenje, le hrib je drugam obrnjen.” Družbo mu je delal Boštjan.

12.11.98 Zavrh – Lijak
Slab veter na štartu in dovolj termike za jadranje kar sredi doline je bilo kot darilo sestradanim. KLV se je do sitega najadral. Sam pa sem doživel neizmerno termiko na Lijaku. Do 6 m/s in čez 1700 m, pa precej turbolence je dalo občutek, da je že pomlad. Tandem je kar poskakoval v striženju termičnih stebrov in splošnega SZ vetra, ki te je na tej višini kar porinil nad ravnino. Tudi nad ravnino je super “držalo”, dol pa sva morala, da mi potnik ne bi zmrznil.

Podobno oz. še hujše je bilo naslednji dan 13.11.98 PETEK. Vraževerni sploh ne bi šli letet. Na Lijaku je pihalo od zadaj tako močno, da je Boštjan na 1200 metrih nad pristankom, kamor ga je steber zanesel, tiščal proti vetru in štartu, ter pri tem izgubil 400 m.

14.11.98 Kovk
Na Kovku se je nabralo veliko padalcev in leteli smo brez težav, razen tistih, ki jim močnejši veter dela težave. Za tiste je bil primeren Lijak, kjer so razen nekaterih vsi “scurili”.

17.11.98 Zavrh
Kljub zelo šibkemu vetru jadranje 100 m nad hribom. (na Lijaku  v snežnih plohah).

18.11.98 Zavrh –
Sporočilo  Boštjana
Zdravo!

V sredo smo bili na Lijaku, vspodbudilo me je tvoje poročilo na internetu o krasnem jadranju na Lijaku  v torek. Verjetno ti je ľe kaj Primoľ povedal, sprehajali smo se od Škabrijela do Čavna.

Boštjan

Zimska liga je dobila prve rezultate. Prijavilo se je 33 tekmovalcev, preletenih pa je bilo 34.7 kilometra, od katerih sta dva priletela v cilj. Rezultati so sicer še neuradni in sicer:
1. Aleš Šuster Špica
2. Miha Bohinc Špica
3. Roman Lotrič Krokar ( pristal je vsega nekaj 100 m pred ciljem )
4. Boštjan Debevec KLVrhnika
5. Primož Suša KLVrhnika
8. Mojca Rus KLVrhnika
12. Slavc Rus KLVrhnika

Med našimi ( KLV ) je najboljši Boštjan Debevec pred Primožem Suša in, Mojco Rus ki  so neuradno precej visoko, če ne kar okoli 8.mesta. Pač ne vemo še, koliko jih je “obrnilo”predzadnjo obratno točko.

Kakšna je bila disciplina? Prva obratna točka je bila zmajarska rampa, druga štartni pilon na štartu, tretja cerkev Sv. Marije, četrta modelarska pista pod štartom, peta je bila leseno ogrodje med zmajarsko rampo in vrhom Čavna “Skret” in zadnja grad Kromberk.

Če se vrnem k dosežkom naših je Boštjan pristal med Sv. Marijo in krajem Vitovlje, ko je letel proti “Skretu”.

Cela tekma je bila kar naporna, velikokrat se je dalo pobrati šele zunaj, proč od grebena. To je bilo kar pogumno dejanje, če pomislimo na že tako majhno višino, kjer je vsaka napaka usodna in če zunaj ne najdeš rešilnega “mehurja”, si “zmrznil”.

Sicer so pa najboljši spretno izkoriščali slaba dviganja in niso dovolili, da bi se sploh kdaj znašli nižje pod hribom. Jaz sem se naprimer kar trikrat “zaglavil” in enkrat mi je Đuro pokazal, da je zunaj steber, katerega sem na srečo našel, da sem potem lahko nadaljeval proti prvi obr. točki. Pa še ena napaka, ki se mi je maščevala. Če bi se takoj po slikanju modelarske piste peljal naravnost proti “Skretu”, bi pristal nekje med Boštjanom in Mojco, a sem si rekel: “Ne, danes bom vztrajal in ne bom tvegal, da “scurim pod zmajarsko rampo, bom raje počakal na sonce na Lijaku in nato nadaljeval, saj se ne mudi.”  A kaj, ko ravno takrat ni bilo nekaj časa nič od termike, no ja, malo že, a le če si bil nad grebenom. 50 metrov nižje pa je bilo že “mesarsko klanje”. Za tem sem le še “prišepal” nad uradni pristanek in višine je bilo še za ugledno špiralo premalo. To niso izgovori, ampak le dejstva. Tisto, “KO bi bil človek vedež, ne bi bil ….”, je tu še kako v veljavi.   Mojci pa je v največje zadovoljstvo to, da se je pobrala izpod Sv.Marije, zvrtela čez zmajarsko rampo in nadaljevala dirko. Obenem pa je premagala vrsto dobrih ligašev.

Skratka, kljub temu je bil super dan. Garanje imam še vedno rajši, kot pa visenje na vetru.