Delam, v pisarni je čista tišina, če zanemarim Tarasovo mrmranje in tiho preklinjanje, z občasnimi, zakaj, zakaj, zakaj? Vsakodnevne radosti skratka. Uživamo v malenkostih, ko pokliče Igor Eržen.

I: Ej!! Zdravo zdravo! (ja sam Saša Mladič i …)
S: O, kva je zdej…
I: Najprej Čestitam za rekord.
S: Hvala …
I: Sem slišal, da boš nekaj napisal o poletu.
.S: … kaj!?..
I: Ej, ful dobr, jest bi ravno rabu en članek
S: …
I: Kolk si pa mislu, tko ene 4 strani, o super, to bo ful dobr.
S: …sam…
I:Pa še kako fotko, pa to, ej ful dobr. dej jutr mi pošlji …

Tako dokler me ni zlomu. Za vse je kriv Igor Eržen. Po pravici povedano, ne vem kaj naj pišem, pa še noben rekord ni uradno priznan. Hmm…, lahko se spustim v detajlno analiziranje poleta oziroma dneva, ko sva z Marlijem napadala 100km trikotnik speed. Vsi, ki postopek poznate lahko ta del mirno izpustite in nadaljujete branje na 8. strani, ko bom stvar zaključil.

Zjutraj pokličem Marlija.

S: Dons je dan.
M: A bo,… al kaj? Z glasom polnim motivacije. (sarkazem)
M: A res al kaj, a treba je it?! Ponovno zelo motiviran glas.
M: Kakšen je pa vreme. itd…

Malo sva naštudirala vreme, kolk piha, kaj piha, pokrivanje, višine in sva šla. (Pipi in Melhiad) Itak sva mislila da ne bo nič, greva pogledat. Okoli vzletišča je bila kar velika pokritost in nobenega vetra. Očitno je ravno tedaj obračalo iz rahlega severčka. Ko sva ležala na vrhu Lajnarja opazovala razvoj oblakov in veter po Julijcih, je Mare izdavil. Donfrca je prišla. Za ta termin sem prvič slišal tako sprva sploh nisem vedel kaj misli.

M: Ja, donfrca, poglej kako je sploščil oblake. To naj bi pomenilo, da v višinah doteka topel zrak, kar se kasneje ta in naslednji dan ni opazilo. Poleg donfrce je bilo tudi očitno, da se v Julijcih baza dviguje. Tako sva se odločila za disciplino 100T. Vsak sva imela svoje obratne točke, saj nisva maline, da bi si jih fehtala med sabo.

Itak bo jeba, sem si mislil. Kako naj ga premagam???? Pa še samozavesten je kot kurba. V glavi sem zaključil. Pač leti kakor veš in upaj, da bo spet zajebal. V zraku je bilo super. Bilo je bolj Hic et nunc sa je bilo treba dosti bolj mislit, ko me je Marli preganjal (lovil). Na anteni Stola, me ujame. Šit, šit, ok, ok, naprej. Mare leti na obratno globje v Italijo, medtem, ko se jaz dokaj nizko pobiram pod anteno v sektoruju svoje. Ko poberem dokaj dobro čez greben, se Mare vrže čez njega nekaj kilometrov stran. Dokaj nizko. He, he, gledam ga dol kako glajda po grapi. On mene gor, njegove besede, Kurba. Križava si pot okoli Boke do Rombona. Ker imam še vedno višinsko prednost. Popravim nekaj zavojev in full speed v Svinjak. Do konca. Tu se najine poti ločijo saj Mare nadaljuje smer v Bavščico. Ok, dobro mi gre a takoj ko Mareta ni na vidiku ne forsiram več kakor prej. Na obratni pri Prisojniku vidim Mareta v daljavi okoli Bavškega Grintovca. Ker se prilagajam terenu, sem pot nadaljeval mimo Sedmerih Jezer v dolino Tolminke. Hm, en stavek. V zraku ni bilo tako preprosto oziroma tako hitro. Vsaj v moji glavi ne. Dokler nisem prišel čez prelaz v Tolminko, mi niti en trenutek ni kazalo, da mi bo uspelo. Ponovno pokrivanja. Ok, presek situacije. Če je Maretu uspelo priti direktno iz smeri Triglava je itak vseeno. Je že zmagal. Štartal je kasneje in direktno bi bil dosti hitreje. Če pa ni, imam še dovolj časa, da zaključim disciplino na ziher. V senci Rodice pobiram šibko dviganje, da bi se povzpel preko nje. V daljavi zagledam padalce, ki je preskočilo Tolminski Kuk ali Triglav, ne vem, vedno mešam. ŠIT, ŠIT, ŠIT, Mare!!!! Presek situacije. Mare je za mano, štartal je kasneje, če scurim je itak vseeno, ker bo po času hitrejši. Gas, okoli Rodice. ŠIT, ŠIT, ŠIT. Vse je pokrito. Kljub temu, naslonjen na greben ne izgubljam veliko višine. Črna Prst, slabo kaže, pobiram in z vsakim zavojem gledam greben Rodice, kdaj se bo pokazal. Ok, grem in konec. Lajnar je v soncu in disciplino zaključim brez težave. Mareta pa ni.

Zaključek: Okoli Lajnarja spet vse drži. Pristanki na hribu oziroma po novem na splošno pristanki, mi nekako ne gredo. Ne vem ali naj rečem, da sem na Slatniku pristal ali krešnil, v glavnem bil je trd pristanek. Telefoni, SMSi, … Mare že štopa iz B.Bistrice.

Prehitel bi me kot norca, če ne bi nad Koblo, priletel v „zračni žep“. Baje je šlo povsod konstantno 7 dol. Tako je po novem na smučišču Kobla nova vodna vrtina. Dela je zaključilo podjetje Nowa. Zahvala domačim za vse, Erzotu, da me je porinil v jadralno padalstvo, Rusu, da me je navadil letet, Tarasu, da me zanima še kaj drugega kot letenje, Greg Andolšku, ki je definiral XC, Juriju, za vse v zvezi tekmovanji, Lotriču, ker me je prvič peljal na Sorico, Marliju za vse ostalo, ter vsem, ki me poznajo. He he.

Zaradi pomanjkanja prostora, Sušin članek v originalu 8 strani, objavljamo v skrajšani verziji. Izrezati smo morali detajlne opise njegove tehnike letenja, poznavanja termičnih žepov in hlač. Na mesto tega objavljamo reklamo.

 {gallery}preleti/2006/rekordT100susa{/gallery}
(Praktično izpopolnjevanje) Stari, to je kurac… Samo delamo… Prav načrtno je treba nehat delat. Edino tako se zasluži pravi denar.