Pa še eno o moji včerajšnji Zaplati. Danes, v soboto 17.3.2012, obhajam osemintrideset let in že malodane od začetka nabiranja delovne dobe me drži navada, da se na ta dan vzame dopust. V soboto službe pač ni, zato si izgovorim menjavo za dežurstvo in vzamem dopust en dan prej, v petek, ko je za moje kriterije napovedano fajn vreme (moji kriteriji: da piha dost švoh JZ pa da ravno ne dežuje) in v službi ni pretirane gužve. Zoran v četrtek, ko se slišiva, planira izlet na Štajersko z Erzom, Delux pa na razdevičevanje Rooka v Vipavsko dolino. Pa sem si rekel, gremo izkoristit dopoldan, pa se eventualno priklopim kaki odpravi potem. Plan – nekam hodit, po možnosti le gor. Na Zaplati nisem bil že od aprila lani, pa se ni blo težko odločit. Glede na to, da se je četrtkov večer začel z bowlingom in pirom ob petih popoldan in končal ob pol enih z zadnjim pirom, se mi zjutraj niti ne mudi pretirano, pa nekako sem si zamislil, da bi blo za spremembo zanimivo štartat v kako termiko, tako da se mi sploh ni mudilo. Štartam lepo peš na easy izpred hotela v Preddvoru in zastavim po cesti proti Mačam, po slabe pol ure začnem iz tazaresnega štarta in pridem gor po uri in četrt, v prilično poletje in brezvetrje. Ne da bi koga srečal. Se napojim pri koritu (bog vam ga poplačaj, pol kile manj za nosit gor) in vztrajam pri ideji, da mam še čas in grem za spremembo štartat nad Hudičev boršt, tja gor proti Srednjemu vrhu. Prejšnjič se mi je zdelo, da vodi tjakaj po travnatih pobočjih levo od gozda gor neka stezica, pa je očitno ni (več). Prebijem se čez gozd in potem še kakih 100m gor po suhi travi, ki bi navzdol zihr zoprno drsela in se potem nekje (točno 200m nad standardnim startom) odločim, da se mi ne ljubi več. Razpakiram, z vsemi previdnostnimi ukrepi, ker česarkoli, kar bi se zvalilo dol, ne bi več ujel in našel. Veter vendarle začenja pihat, prijazno toplo gor ob hribu, kar pripišem nastajajoči termiki. Pokliče Zoran, ki odhaja iz Ljubljane. Pove, da planira Kriško in potem potencialno še Krvavec, zmeniva se, da pokličem, ko pristanem, ga pa posvarim, da ne bom silil dol, če mi ne bo treba. V tretje mi uspe padalo postavit nekako tako, da je bila sila trenja med njim in drsečo travo na strmem pobočju za odtenek večja od v kinetično spreminjajoče se njegove potencialne energije. Ob tem je padalo kakih 20m nižje kot prvič, ko sem ga postavil. Še enkrat ugotovim, da RES ni smisla v tem, da še ne znam štartat hrbtno, ampak sam sredi ničesar in brez potrebe po tem, da mi ne uspe in se s padalom spet sankam po strmini, ne eksperimentiram in odletim kot ponavadi. S Storžičem v mislih, kdaj pa bom, če ne danes. No, takoj po štartu vario dejansko zapiska, ampak prilično na kratko, potem pa počasi curim mimo gozda dol. Ne prime niti tam, kjer bi po vseh teoretičnih principih moralo in se usmerim proti Kozleku, tam pa zadaj na grebenu končno neki dobim. Deluje prilično uporabno, prilezem nazaj na višino Zaplate, potem pa konec. Pa poskusim tko kot uni “ki kar grejo in zmer nekam pridejo” še jaz kar it proti zahodu, ampak me nemarno požre in se bojazljivo usmerim nazaj proti grebenu, pa na njegovem sprednjem koncu spet mal ujamem, pa poniknem že tja do 800m, spet ujamem, si mislim “u kolk fajn bo reč da sem se pobral iz 800m”, ampak se žal spet samo za 300m, pa konec. Inverzija. Se preselim na drugo stran na Sv. Jakoba, ujamem tam nekaj uporabnega v smislu +3 in ne padem ven vsaki 2 sekundi, pa me začne vmes po postaji morit Zoran, češ da je na pristanku in kaj jaz zdej mislim. Ne mislim nič, še vedno pa mislim da bi se fajn slišal če bi rekel da sem se pobral iz 800m in mu rečem, naj me ne čaka, itak pa mislim da je v Seničnem, on me pa dejansko gleda izpred jezera v Preddvoru. No, in potem v stilu par 100m gor in par 100m dol visim tam nad Jakobom, da se še Zoran, vajen da večinoma pasivno drsim prot pristanku, naveliča čakat. Grem še enkrat na Kozlek, mogoče pa zdej tam kaj bo. Ampak sem vedno nižji, potem pa mi za povrh rata slabo ko svinja in dejansko začnem aktivno razmišljat o tem, kam  moram obrnit glavo, da bom eventualno praznenje želodčne vsebine izvedel čimbolj neškodljivo zase in svojo opremo. Po drugi strani je misel na nedolžne civiliste spodaj precej zabavna. Pa naj še kdo reče, da se ne da videt svetle točke tud v težkih trenutkih. No, bruhnenja v čelado se uspem vzdržat, dokončno scurjenje na pristanek pa je blo nekako usklajeno z zmanjšanjem volje do nadaljnjega zibanja tam gor. Po petih minutah na tleh pokličem Zorana, ki že sopiha proti Kriški in prijazno zavrnem vabilo na nadaljnje usklajevanje, dost je blo za en dan, počutim se ko cunja in sprejemam sklep, kako bom v bodoče večere pred letenjem preživljal pivsko manj aktivno. Odpešačim do avta 200m stran (priceless) in grem gledat mulca na fuzbal tekmo v Ljubljano. Pod črto – fajn rekreacija, 1 navzgor prehojen km, poletje sredi marca, 50 minut v zraku, pa še dan, ko bi bil sicer v službi. Fajn izkoriščen dopust. Po kaki uri in pol me pa še slabost mine.