Včeraj spet nisem letel, ker je bilo na Ulovki premočno.  Sva bila z Urošem Novakom na startu ob 16h, pa sva samo gledala kako polaga drevje in šumi … Zato sem bil danes že zjutraj na trnih, kam bomo šli. Erzo je bil za, pa ne prezgodaj, Damjan je tudi upal, da bo lahko šel okoli 13h, tudi Mega je predvideval da bo ob tej uri že lahko šel z nami,  meni pa je ta ura tudi ustrezala. Boris je bil pripravljen že prej in vabil na Goljak, kjer so se za ob 13h dogovorili Kraševci (Ščuka, Valenčič, Širca). Damjan ni mogel ubežati obveznosti in tako ob 13h sam poberem Erza na Vrhniki. Tudi Mega se je odjavil in tako se sama odločava med sigurnim Kovkom in nejasnim Goljakom. Boris sicer javlja s starta, da je še kar OK, ampak dobrega letenja pa ne more obljubiti.

Zmaga izziv mojega novega (in Erzovega letošnjega novega) starta in že se peljeva do Postojne, Ilirske Bistrice in na sam vrh hriba na start. Zadnji del ceste je bil sicer leden in na vrh Goljaka kar strmo, ampak želja , da sva čimprej v zraku sploh ni dala izbire. Oni štirje so že kakšno uro v zraku, Boris se pripelje dokaj blizu, ko midva na hitro postavljava. Erzo mi da nekaj nasvetov, ker je prvi pristanek kar daleč in današnji Z ne najbolj ugoden. Počaka me, da startam in takoj za mano je v zraku še on.

V začetku mi gre res počasi naprej in kar lezem dol, malo si pomagam z gasom, ko pridem čez kritični prednji rob planotice, pa že mislim, da bom scuril, saj mi gre res samo dol, pa še precej v veter, ki gre vzporedno z grebenom. Erzo me spodbudi po postaji, da sem ven iz kritičnega in zato se bolj sproščeno lotim iskanja dviganja. Grem desno ob greben in najdem dviganje, ki mi lepo pomaga. In od takrat naprej gre vse bolje. V zraku je sicer razgibano (Boris je prej lepo rekel, da je živahno, kot da je pomlad), mestoma že kar razrukano, ampak s pridnim delom se da kar nabrati (jaz do 1200, drugi tudi več), po zgubljanju spet in spet in v splošnem kar lepo držim višino (iz priloženega KMZja se vidi, da sem motovilil sem in tja, ampak naprej proti Kozleku od neke točke nisem mogel, ker je bilo preveč v veter in samo še dol). Po moji dobri uri pristane Boris, malo za njim pa še Erzo. Ker imam tudi jaz že počasi dovolj, se odpeljem daleč ven na drugo stran doline reke Reke in nato počasi, res počasi dol na pristanek, ker je ves čas še lepo držalo.

Približno istočasno pristanejo še ostali in med tem, ko grem jaz z Markom in Deluxom po avtomobile, mi Erzo prijazno pospravi padalo.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786463

Na poti nazaj se še ustavimo v Avio Pubu (Stane Krajnc s sopadalcem) in domov. Super dan z novim startom (čeprav je bil sam let res zelo dinamičen) !