Danes ni bilo v začetku nič. Ni bilo vremena, ni bilo pravega vetra (premočen JZ), ni bilo nobene prave volje  (pri drugih, da se razumemo, pri meni je bila), Erzu je bilo jasno, da danes ne bo nič, potem je Mega povedal, da v Logatcu nažiga 100 na uro in da rahlo prši, pa baze so bile čist nizko, ne vem, kaj je še manjkalo za NE. Potem je veter okoli 13h  obrnil na močan S (na Gozdu 6/8 SZ, Na Ambrotu 7/10 SZ) potem se je še ulilo in ko sem se že skoraj vdal v usodo in v grozljivo mokro temačno sivino današnjega popoldneva (in začel delati v službi), pokliče Erzo, kako je kaj in kje sem, če sem. To razumem kot rahlo provokacijo, ampak ko se umaknem klepetat v sejno sobo, vidim, da je na severu proti Kamniškim neka jasnina, modrina, ki se pospešeno širi proti J (za popoldne so bili res narisani sončki na Aladinu, ampak sem pač mislil, da se jim je malo sfuzlalo). To, da se pospešeno širi proti J pomeni, da je res S, ni pa najbolje, da je ta pospešek tako velik, ker je torej veter tam gori v višavah res močan. Vse to gruntam ko se špikava z Erzom in razmišljam o Ulovki. Nenandoma pade beseda Ulovka na glas in Erzo pravi, da me pelje, če hočem iti pogledati. In ga zgrabim za besedo, da se ne more več umakniti in sva zmenjena.

Čez 5 min se že vozim v gužvi obvoznice (petek ob 15.30 – norišnica, že dolgo nisem bil v tem cajtu tu naokoli). V pol ure sem pri BJju, kjer je Erzo res brez opreme.  Pravi, da ne bo letel (je ni vzel, da ga ne bi gori zamikalo), ampak bo samo mene peljal, ko sem tolk potreben. Zapeljeva se do vrha in ko se preoblačim iz civilke, Erzo že vpije s travnika, da je OK. Ko pridem s padalom, pa nenadoma pihne močneje (ampak to je daleč od onega zadnjič, ko sem stal tukaj z Ukijem), tako da začnem postavljati (sicer malo modrujeva, a je močno a ni,  pa doli je mirno, pa kaj je lahko gori…)

Erzo mi razgrne padalo, malo mu je že žal, da nima opreme in ko se malo umiri, potegnem in odletim. Prvih nekaj metrov drži, potem pa gre močno dol (nasproti S), poskušam bolj v desno ob pobočju pa gre tudi dol. Čez prvo sleme pridem dokaj nizko, potem me rahlo dvigne na njem, mi je pa jasno, da čez drugi hrbet (Krošljev hrib) najbrž ne bom prišel. Pa itak nisem nameraval tja, ker sem hotel do Vrhnike :-).  Držim se desno in grem ob pobočju rahlo dol in pristanem pod peskokopom pod Čelom.

Ko pospravim, je Erzo že pri meni. To je tovarištvo ! (Čeprav ni letel, je pa vsaj užival z LC-jem, me prav zanima, kako je polagal ovinke na poti dol, da je bil tako hitro pri meni…) .