Ravno, ko se odpeljem proti Ljubljani pokliče Erzo, ki je malce v dvomih glede cilja. Na Slivnici naj bi že bil Z. Ko pokličem postajo še jaz, mi javi JZ 2,8/6, Mega se oglasi in je že frej in za akcijo. Erzo se strinja s Slivnico (lahko pa gremo še pogledati na Strmco, če bi blo čudno…

Ko ga poberem na Vrhniki ob 14.45, je tudi Boris že na poti na primopredajno lokacijo in tudi Emil je mnenja, da je najbolje, če gremo na Slivnico. Vmes sicer postaja javi 7/9,6, ampak to raje ignoriramo. Na Uncu poberemo še Mega, na pumpi v Cerknici Emila in punim gasom gor (nekaj mimoidočih, ki iščejo mir v Slivniških prostranstvih, tega ne najdejo, ubogi starček, ki ga presenetimo izza ovinka, pa se kot dvajsetletnik vrže v jarek, da nas ne bi oviral, ker se nam res mudi, saj smo, po Emilovo, rahlo pozni).

Na startu hitro postavimo in se drug za drugim vržemo v zrak. No jaz lahko hitim kolikor hočem, ampak vedno sem zadnji (razen kadar Mega viteško počaka). Piha lepo gor in me na mestu dvigne v zrak, malo zavjugam sem in tja in že se znajdem precej nad višino starta. Vozimo se ob pobočju proti V, nato vzdolž grebena  proti Z, pa spet nazaj, čelno gre med 5-10 km/h, proti V tudi čez 35, na Z pa okoli 22. Mega je seveda najvišje in daleč zunaj, ampak tudi ostali niso kaj dosti nižje. Ko kdo izgubi nekaj višine, se vrne v okolico starta in spet nabere. Mene je že kmalu po startu začela čudno boleti glava po desni strani  in bolečina je vedno hujša. Razmišljam, ali je to kaj povezano z mojim grlobolom in prehladom, zebe me ne preveč, bolečina pa je vedno hujša. Malo premigam čelado, pa je samo še slabše. Zato se počasi odpeljem po pobočju proti Cerknici in počasi zgubljam višino. Po dobre pol ure pristanem za pumpo.

Ko začnem pospravljati in snamem rokavice in čelado, nenadoma bolečina izgine. Očitno jo je povzročila zverižena gurtna pod čelado. Ne moreš verjeti ! Kmalu se pripelje na pristanek še Mega  (baje je tudi scuril ?!) potem pa še Boris in Emil. Ko pospravljamo, Erzo toplenda (kao, da bo pripeljal moj avto dol, čeprav ve, da so ključi pri meni – vsi pa enoglasno ugotovimo, da mu je to izgovor za dva starta), da naredi postanek za vario in nato še enkrat starta. Z Emilovim avtom greva z Megom gor po mojega in ko smo spet doli, se poslovimo in na poti proti Uncu poberemo še Erza v Prestranku, do kamor je prtiščal v zadnji svetlobi dneva.

Super let, super družba in sploh super dan…

pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/789681