Ker je dan še mlad, je jasno, da gremo še na en start in to zelo soglasno: Povlje. Megov avto prislonimo na travnik na pristanku, z mojim pa na vrh do gozdička ob travniku. Prečimo skozi gozd do vrha travnika (Mateja jamra, da mora spet nositi…) in hitro postavimo ob Megovi nesebični pomoči (s tem se je malo odkupil za svoj prejšnji nesramno dolg let…). Piha skoraj nič lepo gor in odfrčimo Erzo, Mateja, Mare in jaz in ko spraznimo travnik, postavi še Mega.

Let je popolnoma miren, v sončku nad rahlo megličasto pokrajino (jaz sem na tem startu  najvišje nad smrekami doslej…) in pristanemo na travniku pod križpotjem, kjer običajno pristajamo z Lovrenca.

Pospravimo (Erzo in Mega medtem po moj avto), nato pa še k Dežmanu na prebranac in pico in druženje in načrtovanje jutrišnje avanture…