Danes je lep dan z zahodnikom napovedan in že zjutraj sem nervozen –  kam ? Erzo že kmalu pokliče in enotna sva si, da je treba dan čim bolje izkoristiti: varianti sta: obetano lepo letenje na Kovku ali projekti na Krasu, v vsakem primeru pa na jug, na toplo in to čim prej – postaviva odhod ob 11h. Mega je tudi za (bo spet šofer ?) in določi svoj nujen odhod na teren na 11h. Malo kasneje pokliče Boris, ki pa je odločen za Kovk (ker se bo super letelo) in ga potikanje samo po novih štartih danes ne zanima. Potem pa pokliče Lucija, ki je zvedela, da je in bo na Socerbu čudovito lepo (vir 1: Damjan, vir 2: Lajovec, vir 3:  napoved vetra Arso,…). Povem, da skoraj gotovo ne bomo šli tja, čeprav gremo v tisto smer, ampak ona bi šla na Socerb, ker je tam res fajn. In se  slišiva še 3x (pri drugem pogovoru ji začnem opisovati dostop, pa je ne zanima, ker ne bi šla sama, ampak z nami – na Socerb, ker jo potikanje po novih in neznanih startih ne zanima – na Socerb gre sicer prvič, ampak tam je garantirano super…). No, po tretjem pogovoru pove, da bosta najbrž šla z Damjanom kasneje, ker Damjan prej ne more. Mateja je out zaradi problema z izginulo-pajkovno-odpeljanim avtom, za katerega ima dokumente na Ptuju in bo danes popotovala od Ljubljane do Ptuja (in nazaj)…

Ob 11h poberem Erza pri Tarasu in do Unca me nafutra (dobesedno) z gresom, ki ga je z ljubeznijo pripravila njegova hčerka (potem, ko je dobila odobreno maksimalno konfiguracijo Mac-a…).  Na Uncu vskoči Mega in cilj no.1 – Črnotiče in tamkašnji start. Ne moremo se zediniti, ali je to novnov za Erza ali ne (zame vem, da je) in ko se skozi Črnotiče pripeljemo na Kraški rob, malce JV od črnokalskega plezališča, je jasno: to je start Marčev hrib in tu je že odletel (no ja, bo pa zanj vsaj nov letos).

Medtem, ko se jaz preoblačim iz civilke, je Erzo že postavljen, meni asistira Mega in Erzo dvigne, mu ga sesuje, pa takoj še enkrat in odleti. Ko jaz zaključujem priprave, je Erzo že nekaj navil in kaže, da bo super nabral. Startam lepo in ne izgubljam preveč, nabrati pa ne morem (start je zelo podoben Zavoju na Buzetu, tik nad progo, mogoče malo manj odsekan), zavijem levo proti Podpeči in tu mi uspe malo nabrati (18m) in obdržati višino nad pogoriščem. Erzo je medtem že precej izgubil, tako da s preletom do Učke najbrž ne bo zdajle nič. Počasi tonem, se okoli slemena na daleč izognem daljnovodu, ki teče iz hrastoveljske doline na Kraški rob (sem ga opazil še pred Erzovim radio obvestilom, brez skrbi !). Izberem si travnik pod Bezovico in pristanem v smeri proti viaduktu. Malce za mano pristane še Erzo. Oba sva zadovoljna, saj sva prvi start že spravila pod streho.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Ko pospraviva, je na bližnjem kolovozu že Mega.