Ko se pripeljemo v Vrsno, malo slalomiramo po ozkih uličicah vasice, dokler le ne najdemo prehoda do povsem nove solarne elektrarne, ki je uničila lokacijo za nov Erzov (pred časom lociran) start. Pa še piha močno, tako da se po ogledu elektrarne hitro spokamo nazaj v avto. Erzo je ves žalosten, ker še nič ni letel in deluje že skoraj obupano. Predlagam Matajur (poznam pot do starta) in skozi Idrsko in Livek odšibamo gor.

Na sedelcu med Mrzlim vrhom (1353m) in Srednjim vrhom (1323m) parkiramo in odnesemo opremo na start desno na Srednji vrh (razen Mega, ki pravi, da  je danes že dovolj letel in je prostovoljni šofer). Za razliko od vetra spodaj je tu skoraj mirno – razen rahlega vetriča, ki se zliva po pobočju dol (s strani in rahlo v hrbet). Ko že skoraj obupamo (Boris gre gledat situacijo nižje po pobočju), vetrič v hrbet občasno zgine.

Hitro postavi Erzo, izkoristi trenutek miru in starta. Jaz takoj za njim, potem pa še Mateja in Boris. V ravni črti se usmerimo čez dolino levo od Kobarida v sprednji del grebena Kobariškega Stola, ki pada proti Kobaridu. Erzo že nabira, jaz pa tudi takoj priklopim in začnem vrteti. Naslednjo uro vrtimo in peglamo in jadramo na prednjem robu, dokler sonce počasi ne zaide in se začne hladiti. Boris je zavil po dolini naprej proti Robiču in tu ga hitro prizemlji, saj se proti močnemu vetru nazaj komaj pomika. Svetuje, naj raje pristanemo na uradnem pristanku, saj je veter v dolini res močan. Ko se odločimo, da gremo dol, si kljub temu izberemo velike travnike pri Starem selu za Kobaridom, saj je veter res močan in obeta živahno pristajanje. In tako tudi je. Najprej pristane Mateja, ki jo malo povalja, potem jaz ob cesti nasproti Vile Franko (in me ne povalja), zadnji pa še Erzo.

Mega in Boris nam pomagata pospraviti in nazaj proti Lj. V Idriji imamo še zaključno večerjo in druženje v gostilni nad Antonovim rovom.