Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂