Pa očitno še ni konec. Ko prideva na Vrhniko je ura že skoraj 18.30 in vetra nič. Pa tudi dežuje ne, kot je vso pot od Kikirikija do sem. Malo za šalo omeniva, da bi se še dalo kam iti in Erzo takoj zagrabi – Samotorica bi pa mogoče bila.

Pa se odpeljeva “pogledat”. Z obema avtoma do Vrzdenca, tu Erzo prestopi v mojega in na vrh na travnik nad cerkvico Sv.Mihaela, kjer sva tik pod meglicami in rahlo rosi. Ampak veter piha tako idealno, da Erzo postavi, še predno se uspem jaz spet preobleči. Odleti in ga drži skoraj na isti višini in preleti plato res elegantno visoko.

Jaz hitro raztegnem mojo coto in v ugašajočem dnevu (itak je vse tmurno in temno, ampak tako se reče) startam. Padalo kar noče gor (cota mokra, nagravžna), tako da moram kar malo laufati dol po travniku, da se končno odlepim in potem čez plato, kjer me nevarno požira. Na robu tik pred drevesi so še električne žice s kandelabri (sicer samo dvofazna, se mi zdi 🙂 ) in že pomislim, da bi odvil na travnik pristat, pa se mi zdi, da bom le prišel čez (saj žice so malo nižje, ampak drevesa so pa nevarno blizu), potem pa se takoj za robom gozd strmo spusti. In sem res čez in na odprtem in me celo rahlo dvigne. Zdaj lahko zadiham in malo pogledam okoli sebe.  Zavijem levo ob pobočju, kjer lepo drži. Odpeljem se v smeri Horjula in sem kmalu mimo travnika, kjer je Erzov avto. Peljem dalje in na koncu Vrzdenca zvem, da je Erzo pristal v Horjulu. Jaz sem tudi že nizko, kapljice od dežja so vedno močnejše in gledam, kje je lep travnik z dovolj redko električno napeljavo. Pri Gabrjah ga najdem, lepo zavijem nazaj in hitro zbijem višino, ker vidim, da je poleg električnega voda vzporedno s travnikom (kar me ne moti) še en  odcep pravokotno čez travnik (trofazna 🙂 ).

Ko pospravljam, je padalno na sprednjem robu totalno mokro in tudi rosi vedno močneje. Ko pridem do ceste, je Erzo že v svojem avtu (takoj dobil štop) in se odpeljeva še gor po mojega. Tu je že vse v megli in dežuje.

Erzovo videnje:

Na Kikirikiju se Zoran preobleče nazaj v civilko in računa s tem, da je letenje za danes končano. Peljeva se skozi vse močnejše deževje, ko je megleno tudi do tal, proti Vrhniki. Bolj ko dežuje, bolj se nama fajn zdi da sva letela. Toda na Vrhniki je cesta suha in baza je na 700, spodaj brez popoldanskega zahodnika. Ali morava še kam? Lahko bi šla. Na štartu idealna 2-3 m, na gor. Zoran ponovno zamenja civilko za športni dres. Odletim in zunaj vletim v rahlo rosenje. —–let—– Spodaj prvič uspešno uporabim moj nov štoparski karton z narisanim likom padalca, saj mi prvi avto ustavi na način, da se vrne nazaj pome, ko dojame kaj je bilo narisano, maloprej pa ni dojel zakaj imam tak ruzak. S Horjula me zapelje po avto v Vrzdenec.