Z Maretom se že zjutraj slišiva in odločiva za hodalno-letalno akcijo (=turno letenje=hoja na hrib in let) Zaplata ali Potoška (J od Ljubljane bo že močnejši JZ, ki bo čez dan samo še jačal). Takoj, ko me Mare pobere pred blokom, že začnem navijati za kakšno novo varinato, kot npr. Polhograjska Grmada (tam je tud štart na zahod…), ampak Mare se ne da, in šiba v Preddvor (“tam bova vsaj (skoraj) ziher letela…”).
Na ovinku pri penzionističnem gradu pustiva avto. Mare potrpežljivo hodi ob meni do vršnega travnika, kjer odbrzi naprej (“da se bom preoblekel in postavil padalo…”). Slaba 1,5 ure hoje. Na štartu piha rahlo gor in hitro postaviva v lepem sončku in oblakih, ki šibajo čez naju (občasno bolj temni, občasno lepe kremšnite). Mare dvigne padalo in odleti prvi in ga takoj dvigne nad start, meni pa ga v prvo podre na stran in ga šele v drugo – hrbtno, zadovoljivo dvignem in odletim.
Najprej malo potonem (kar sem pričakoval, saj sem z N4), potem pa najdem krasno dviganje, ki me z 2,8 precej razburkano dvigne 100m nad start (na 1300). Tu se neha in padem ven, malo potonem in spet najdem dviganje še enkrat malo bolj zunaj, je kar precej živahno (vsaj pod mojim 23m2 Nuptsejem imam tak občutek), potem pa odreže in tonem samo še dol (tudi s 4,2). Poskusim se nasloniti na Kozjek, pa nič ne dela, ali pa sem že prenizek in samo še zapeljem na pristanek pri jezeru.
|
|
Zoranov let
Ko pospravljam, pristane še Mare (ki je lepo nabral in peljal že nad Kališčem), ki potrdi, da je bilo tudi zanj živahno, preveč za nadaljevanje proti Storžiču. Pri hotelu počakam, da gre Mare po avto in pride nazaj, ravno, ko uspe kelnerca priti po naročilo. Medtem kliče Damjan iz službe (očitno je že nazaj s svoje 700km kolesarske avanture na Korziko), ki bi tudi malo letel. Malo pomodrujeva in popijeva in proti LJU.
Mare me odda Damjanu ob avtocesti pri pokopališču na Šmartnem. Tudi Damjan je za Polhograjsko Grmado in že šibava proti Polhovemu Gradcu.
Pri kmečkem turizmu Mežnar pod cerkvico Sv.Uršule pustiva avto in (jaz počasi) gor na greben in do Z starta. Naslednjo debelo uro ali še več modrujeva in opazujeva veter, ki nabija v sunkih. Tudi vse postaje po Sloveniji že javljajo, da je močno, Erzo se vmes informira, kako in kaj se dogaja in tudi potrdi, da res močno piha, ko se končno le predava in odpraviva dol. Ker je ura že proti 17, imam zadosti za danes in Damjan me dostavi do doma. Sam še razmišlja, da bi z Matejo vendarle šla na Strmco, če bo Mega javil, da ni premočno.
Vmes Erzo javi, da gre na Vremščico (“Ščuka pravi, da mogoče pa bo…”) in kasneje se izkaže, da je res bilo (4 taktični štarti spodnji-zgornji-zgornji-spodnji, za nabiranje kilometrine…).